»To, da sem se moral truditi trikrat več, je bila dobra šola«

Valentino Cossutta je v dnevni sobi svoje hiše v Repnu razgrnil svojo življenjsko zgodbo, ki je polna zasukov. Zvrstili so se gospodarski in karierni uspehi, bilo je tudi nekaj opeklin. Bili so tudi ljubezenski preobrati.

Težko ga je opisati. Pozna veliko ljudi, gojil je stike z znanimi imeni gospodarstva, delal je v Skandinaviji, v Londonu, vlagal je v več državah, a danes, pravi, ga še najbolj zanima »ta naš kot«, predvsem slovenska manjšina v njem.

Bi zase rekli, da ste bogati?

To me ni nikoli zanimalo. Zanimajo me veselje, dobro počutje in predvsem družina. Zato sem ostal tak, kakršen sem zmeraj bil.

A verjetno shajate drugače več kot v otroštvu ...

Seveda. Rodil sem se v Križu, oče je bil kamnosek, mama pa je bila iz kontovelske družine Papeževih, ki so živeli od živine, morja in grunta. Morala je delati, da sva se z dve leti mlajšo sestro lahko šolala. Osnovno in nižjo srednjo šolo sem opravil v slovenskem jeziku. Potem smo z nekaterimi prijatelji razmišljali, da bi se vpisali na navtično šolo v Piranu. A mama je hotela, da ostanem doma. Šla me je vpisat na navtično šolo v Trst, ne da bi mi to povedala. Zame, ki sem slabo govoril italijansko, je bilo novo okolje travmatično.

Zaradi jezika?

Predvsem zaradi jezika in zaradi mojih slovenskih korenin, ki določenim profesorjem niso bile pogodu. Nekateri so govorili o meni: »Ecco qua lo sloveno« (evo ga, Slovenca). Zame je to bilo hudo. Do takrat sem v slovenski šoli užival in užival sem tudi kasneje, ko sem študiral na Norveškem. A tista leta na italijanski šoli so bila zame huda. Da bi dosegel raven sošolcev, sem se moral učiti trikrat več kot oni. Dante Alighieri, na primer, je bil meni nerazumljiv.

Kako ste prebrodili ta »inferno«?

Bilo je težko, a bile so tudi pozitivne stvari. Nekateri profesorji so imeli do mene zelo prijateljski odnos. In to, da sem se moral truditi trikrat več kot ostali, je bila dobra življenjska šola. Maturiral sem in imel veliko srečo, da sem vojaščino opravil v mornarici, v Benetkah. Tam me je poveljnik sprejel, kot bi bil njegov sin. Pomagal mi je, da sem značajsko in osebnostno zrasel.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.