»Tega o ezulih ne povejo«

Iolanda Antonaz Tretiach je v pogovoru za naš dnevnik prikazala svojo plat zgodbe izseljevanja Istranov v Italijo. Gospa je v 83. letu življenja, a energije ji ne manjka.

Na breg med morjem in Križem, v Brojnico, je prišla januarja 1951. Z mamo sta v domači vasi Čepić na tovornjak natovorili vse imetje. Izselili sta se, ker je bil oče zaposlen v Trstu.

V Križu so se nastanile mnoge druge družine, ki so prišle iz Istre. Istrski prišleki so prve čase živeli v barakarskem taborišču, kar se je kasneje izkazalo za prednost. Če si imel potrdilo, da si nekaj časa živel tam, si dobil stanovanje, tudi službo. »Moji mami so rekli, naj pride, ni hotela. Ena naša prijateljica je samo eno noč bila tam in je dobila stanovanje.«

Korak v šestdeseta leta, nato nazaj v vojni čas. Kako je bilo v njeni vasi po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943? Je bila priča pobojem, o katerih veliko govorijo ob spominskem dnevu na žrtve fojb in eksodus? »Ni res nič, kar govorijo. Nič.«

Res nobene žrtve? »Ja, se je ubijalo. Ampak so ubijali špijone. Ni bilo važno to, če si bil Hrvat ali Italijan.«