»Svet je preveč lep in pisan, časa zanj pa odločno premalo«

Na naš Proustov vprašalnik tokrat odgovarja Jolka Milič, neutrudna ambasadorka slovenske poezije v Italiji. Kot avtorica ali prevajalka se podpisuje pod desetine knjig: med novejšimi so leta 2018 pri založbi ZTT izšla njena »kramljanja« O prevajanju in poeziji in še o marsičem. Slovi po svoji odkritosrčnosti, pokončnosti, pogumnosti in je prejemnica številnih nagrad. Živi v Sežani, kjer bo čez nekaj tednov slavila 95. rojstni dan.

Katera je vaša največja odlika?

Hotela sem napisati, da je odkritosrčnost, pa sem se spomnila, da že kot otrok sem se pogostoma hotela pokazati v boljši luči in sem kaj spremenila v svoj prid in precej kmalu odkrila, da je laganje zelo naporna metoda, ker moraš imeti zelo dober spomin, da se ne osmešiš. Torej iz komodnosti sem se izrekla za iskrenost bolj kot iz privrženosti do resnicoljubnosti. Torej moja glavna odlika je, če sploh gre za odliko, da me preveč reči zanima in sem tako rekoč razpršena na nešteto strani. Sodim namreč še vedno, da je svet preveč lep in pisan, časa zanj pa odločno premalo. Rezultat? Neizbežna nostalgija po izgubljenem.

Katero odliko najbolj cenite pri moškem?

Ne delim sveta na moške in ženske, pač pa v ljudi in malce šegavo pristavim, da kar moškim koristi, ženskam ne škoduje in obratno, čeprav se zavedam, da privilegiji so še vedno pretežno v moških rokah in tisti, ki jih ima, nerad jih da zastonj iz rok.

Katero odliko najbolj cenite pri ženski?

Pri obeh kategorijah zelo cenim zanesljivost, drugače rečeno solidarnost in zvestobo, nekaj nujnega, da lahko mirno spiš.

Katera je vaša največja šibkost?

Že omenjena razpršenost. Zdi se mi, da sem značajsko dokaj popustljiva, ne vihtim z mečem za svoj prid. Ne trmoglavim, vsak naj bo, kar je, pač drugačen. Nimam rada po sili somišljenikov.

Kaj najraje počenjate?

Preveč stvari naenkrat, semplicistično povedano, rada bi bila klonirana, da bi nas bilo enakih vsaj ducat in vsak klon s svojo specifično funkcijo: ena Jolka bi brala, druga pohajkovala, tretja kuhala ali se učila, četrta potovala ...

Česa vas je najbolj strah?

Tuje bolečine.

Veliko lažje prenašam svoje. Ko sem zbolela za rakom, se nikoli nisem spraševala, zakaj jaz in ne kdo drugi, marveč kar naprej ugotavljala, da sem jaz najbolj primerna, saj te bolezni ne dramatiziram.

Kako si predstavljate popolno srečo?

Si je ne morem niti predstavljati, zame so le trenutki sreče, popolna sreča najbrž sodi v kakšno pravljico za lahko noč ali dobro jutro, življenje je po naravi nonstop spreminjasto, muhasto, popolnost pa izključuje.

Kako pa največjo nesrečo?

Ker sem zelo dinamične sorte, si sebe težko predstavljam ... recimo paralitično, popolnoma negibno, a mi pravijo, da če nič ne moreš, pač nič ne moreš in ti negibnost prav paše.

Celoten intervju v sobotnem Primorskem dnevniku.