»Spremembe bodo premostile šele prihodnje generacije«

Razlike med vzhodom in zahodom so v samem Berlinu omiljene, drugje v državi pa so še kako vidne. Tako razmišlja 39-letni Matej Leopoli, ki je iz domačega Števerjana odšel v Berlin pred šestimi leti. Z Alfredom Sironijem, doma iz vasice pri Comskem jezeru, je na tržnici Markthalle Neun odprl pekarno Sironi. Berlinčanom ponujajo razne krušne proizvode: vse vrsta kruha, pice, »focacce«, božične »panetone«, velikonočne »colombe«, rogljičke ... Po dobrem uspehu v četrti Kreuzberg, na meji med nekdanjim vzhodnim in zahodnim Berlinom, sta pred kratkim odprla novo pekarno s kavarno v zahodnejšem delu mesta, v četrti Schöneberg.

Tako Kreuzburg kot Schöneberg, četrti, kjer imata s poslovnim partnerjem vajini pekarni, sta v predelu Berlina, ki je nekoč bil na zahodu. Sta si zaradi tega med sabo podobni?

Pravzaprav sta precej različni. Berlin je sestavljen iz okrajev, ki so nekako svet zase, s svojim središčem. Kreuzburg, kjer sva začela, je nekoliko »alternativna« umetniška četrt, kjer je veliko ljudi vseh vrst in iz vseh krajev. Tu je tudi viden pojav »gentrifikacije«: četrti, ki so bile nekoč bolj ljudske, revnejše, so se s prihodom umetnikov in tujcev vse bolj »modernizirale«, cene so se zvišale in domačini si ne morejo več privoščiti prebivati v njih. Schöneberg, kamor smo prispeli pred kratkim, pa je bližje centru mesta (če tega pojmujemo na primer pri trgu Alexander Platz), je nekoliko bolj umirjena, stanovanjska četrt, kjer živijo profesionalci, veliko je Nemcev, nekoliko starejših, premožnejših ljudi.

Omenjate pojem gentrifikacije, o katerem se veliko govori tudi v povezavi z Londonom. Je Berlin postal novi London?

Mislim, da obstajajo med velikima evropskima mestoma vsekakor precejšnje razlike. Najprej ta, da je London že od nekdaj pomembno središče, ki so ga ljudje vedno obiskovali. Berlin je to skušal postati, vendar mu ni uspelo, tudi zaradi vojn. Poleg tega kroži v Berlinu manj denarja, ker tu ni ne borze ne z njo povezane finančne industrije. Kljub vsemu pa se veliko ljudi in podjetij iz Londona zaradi brexita seli v Berlin. Življenje se je vsekakor podražilo že v zadnjih šestih letih; takrat so najemnine po 10 evrov na kvadratni meter pojmovali za drage, danes so, v ekstremnih primerih, cene poskočile do 25 evrov na kvadratni meter.

Kdo se, ob paničnih podjetjih iz Londona, danes še seli v Berlin?

Med zaposlenimi imamo v pekarni mlade ljudi iz ZDA, Nove Zelandije, Irske, Izraela, poleg seveda Nemcev in Italijanov. Pred leti so se v Berlin selili ljudje brez posebnih kvalifikacij, danes prihaja veliko diplomirancev. Med našimi peki je marsikdo diplomiral na univerzi.

So razlike med vzhodom in zahodom 30 let po padcu Berlinskega zidu še občutne?

V Berlinu se teh razlik skoraj ne opazi, saj so se ljudje z obeh območij pomešali. Drugod po Nemčiji pa so posledice desetletij pod socialističnim režimom še kako vidne. Človek ima občutek, da se je razvoj nekako ustavil, da so Nemci nekdanjega vzhodnega dela bolj zavezani socialni pomoči države, starim navadam. Javno mnenje zelo skrbi tudi dejstvo, da je med ljudmi, ki so živeli pod socialističnim režimom, veliko volivcev neonacistične stranke AFD. Te spremembe bodo očitno premostile šele prihodnje generacije.

Več vsebin v včerajšnji sobotni posebni prilogi Primorskega dnevnika ob obletnici padca Berlinskega zidu.