Sovraštvo do vsega ruskega

Nazadnje je film počil še ruskemu predsedniku. Da zahodne sile sovražijo njega, njegove sodelavce in politiko, to razume, diskriminacija ruske kulture in ljudi, ki se po Evropi in ZDA širi hitreje od covidnega vala, pa je nedopustna. Zanj je ta različica kulture izbrisa (angl. cancel culture) primerljiva s sežigom knjig v času nacizma. Zahodna javnost je bila nad njegovimi besedami zgrožena in podobno so uporabniki Twitterja reagirali na objavo pisatelja Paula Coelha, ki je zapisal, da je »ukrajinska kriza« priročen izgovor za rusofobijo in da naj se ljudje ne spravljajo na navadne ljudi. V komentarjih pa so si bili besni tviteraši enotni: potrebno je obsoditi vse, kar je povezano z Rusijo.

Rusofobija, nekoč strah, danes pa že sovražnost do ruskega sveta, ni nov pojav. Obstajala je že v času, ko so carji silili proti zahodu. Kot del propagande so jo uporabljali pred in med drugo svetovno vojno tako v Franciji kot v nacistični Nemčiji. Predsodke do hladnega in divjega naroda je kasneje do sitega nahranila tudi ameriška filmska industrija, ki je med sovražnike, proti katerim je bilo treba biti boj za demokracijo, redno uvrstila Sovjete (in danes Ruse).

Najprej so prišli po prof. Paola Norija, ki je na milanski univerzi Bicocca predaval Dostojevskega, prišli so tudi po pevko Anno Netrebko in dirigenta Valeryja Gergieva ter marsikoga drugega. Na rusko kulturno središče v Parizu je padla molotovka, poškodovan je bil tudi tamkajšnji konservatorij. Dogajajo se medvrstniško nasilje in grožnje nad ruskimi družinami v tujini, ki jim sploh ni jasno, zakaj jih sovražijo – mnogi so domovino zapustili ravno zaradi političnega ozračja, ki v Rusiji vlada zadnji dve desetletji. Ampak Rus je Rus in zdaj ga je treba sovražiti, ne glede na vse. Ta lov na čarovnice so sicer številni takoj obsodili, vendar je nevarna navada zamenjevanja državljanov z njihovimi vladami za ene veliko lažja od razumevanja kompleksnosti sveta, za drugo pa zelo koristna za polariziranje javnega mnenja. Nove čarovnice so zdaj v bistvu Rusi, živi ali mrtvi.

V času svobodnega dostopa do informacij najprej odpove razsodnost, neskončna količina podatkov pa povzroča histerične napade. In zgodi se na primer to, da se rusofobija razvije v sovraštvo do nekdanje Sovjetske zveze in njenega komunizma. V Berlinu je tako že potekala debata o odstranitvi spomenika nekdanjemu vodji nemške komunistične partije Ernestu Thälmannu. Njegova krivda je seveda ta, da je bil preveč rusko usmerjen, v nemški prestolnici pa so pozabili, da je umrl v koncentracijskem taborišču, ker je bil eden največjih nasprotnikov Adolfa Hitlerja. Čez lužo pa hodi paranoja že čez rob. Rusofobija je tam strah pred vsem, kar je povezano z rusko zgodovino. Na Univerzi na Floridi so se zato odločili, da zaradi vojne v Ukrajini preimenujejo študijsko sobo, ki je nosila ime po filozofu Karlu Marxu. Zdaj ji pravijo soba 229. Tudi Marx je bil očitno preveč Rus. Škoda le, da je bil nemškega in judovskega rodu, živel je v različnih evropskih mestih in umrl v Londonu. Najbrž je njegov izvirni greh ta, da je z Engelsom napisal Komunistični manifest, ki pa (spet!) s Putinom nima nobene veze. A tega ne vedo na omenjeni univerzi? Po isti logiki bi torej morali izbrisati še Friedricha Nietzscheja, ki ga podobno krivijo, da je navdihnil nacizem, proti kateremu se vse strani tako zelo borijo.