»Sovraštvo bo spremljalo vsaj dve generaciji Ukrajincev in Rusov«

Danes minevata dve leti od začetka vojne v Ukrajini. V četrtek, 24. februarja 2022, na dan ruske invazije, smo se pogovorili z Goričanom Gianluco Sardellijem, ki je bil v tistem delikatnem obdobju italijanski častni konzul v Lvivu. Ob drugi obletnici začetka konflikta smo Sardellija spet poklicali. Še vedno je v Ukrajini, kjer živi 30 let, v bistvu skoraj od neodvisnosti, ni pa več častni konzul, odkar je Italija veleposlaništvo začasno preselila iz Kijeva v varnejši Lviv in bi se diplomatski vlogi podvajali. Kljub temu, da že dve leti živi v državi, ki je v vojni, je v njegovem glasu mogoče zaznati optimizem in zaupanje v prihodnost. Sardelli že razmišlja o povojni obnovi države, intervju pa se je začel s tem, da je on vprašal novinarja, kako je v Gorici ter namignil na možnost, da bi lahko nekega dne, po novogoriškem in goriškem zgledu, tudi poljski Krakov in ukrajinski Lviv skupaj gostila čezmejno Evropsko prestolnico kulture. »Gre namreč za dve prestolnici Galicije,« utemeljuje Sardelli.

Ko sva se zadnjič slišala, se je vojna komajda začela. Kako se počutite po dveh letih?

Zdelo se bo čudno, a sem danes dosti bolj umirjen kot pred dvema letoma. Vojna je žal postala normalnost, ni več novica. Kljub temu sem šele prejšnji teden prvič od začetka spopadov obiskal okolico Kijeva, in sicer Bučo, Irpin, Hostomel oziroma kraje, ki so jih v prvih dneh invazije zasedli čečenski bojevniki. Pred tem si nisem upal tja, ker sem se bal, da bom doživljal premočne občutke. Moj osemletni otrok je sicer začel jokati, ko je videl uničene hiše in avtobuse s strelnimi luknjami, ki še vedno krožijo. Mene so ti kraji zelo spominjali na povojni Dubrovnik.

Ob materialni škodi je vojna že zahtevala velik davek človeških življenj.

Tako je, v zadnjih tednih so v Lvivu spet postali zelo pogosti pogrebi vojakov, ki umirajo na fronti. Če pred časom so bili taki pogrebi dvakrat ali trikrat na teden, smo zdaj imeli osem zaporednih dni s pogrebi. Zaradi propagande, ki je del vojnega obdobja, najbrž ne razpolagamo s pravimi informacijami, občutek pa imam, da so tudi za Ukrajino številke smrtnih žrtev zelo visoke.

Vaš sin je star osem let in pol, ko se je začela vojna jih je imel šest in pol. To se pravi, da obiskuje šolo v državi, ki je v vojni, kar sploh ni enostavno.

Obiskuje šolo z vzhodno usmeritvijo, v kateri se učijo tudi japonščine in kitajščine. Številni njegovi sošolci so otroci borcev, ki so na fronti, očetov pa ne vidijo več mesecev. Veliko je beguncev, ki prihajajo iz Mariupola ali Harkova. Dečku iz Harkova je npr. raketa uničila dom. Ravnatelj je redkokdaj prisoten, saj je poleg tega tudi topničarski častnik in je pogosto na fronti. Njegovo mesto večkrat prevzame njegova žena, tudi v šoli pa učitelji, starši in učenci izdelujejo stvari, ki so lahko koristne za vojake, kot so sveče, da se borci segrevajo v jarkih, kamuflažne mreže, zbirajo oblačila za vojake, organizirajo nabirke za nakup dronov. Na splošno je solidarnosti veliko, povsod po mestu je mogoče donirati denar za vojsko, ljudje pa so radodarni. Vsi se trudijo, da pomagajo vojakom. Univerza v Lvivu je razvila posebne povoje, s katerimi lahko zavarujejo rane, ki jih vojaki utrpijo zaradi opeklin. Žal statistika pravi, da vojaka sprejmejo v bolnišnico šele po treh dneh, odkar je ranjen. Ti povoji, ki jih sploh ni na tržišču, pa odigravajo zelo pomembno vlogo, saj ublažijo bolečine med čakanjem na hospitalizacijo.

Kaj pa učitelji v šoli razlagajo o Rusih?

Učence vzgajajo na način, ki ga ne bi opisal kot patriotski, a celo kot nacionalističen, s tem da jim zdaj vcepljajo sovraštvo do Rusov in ruskega jezika. Vladimirju Putinu je uspelo tudi to: dva naroda, ki če že si nista bila bratska, Ukrajinci in Rusi pa so bili vsaj bratranci, bosta potrebovala vsaj dve generaciji, da prebolita to sovraštvo.

Intervju z Gianluco Sardellijem si lahko v celoti preberete v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.