»Šoht naj postane kraj spoštovanja in sprave«

Bazovski šoht je kraj spomina in simbolj političnega nasilja proti Italijanom, a hkrati svetišče miru in obsodbe vojne, ki Italijane, Slovence in Hrvate združuje v novi Evropi, kjer vse nas združuje soudeležba pri vrednoti demokracije. O tem so prepričani italijanski minister za izobraževanje in zasluge Giuseppe Valditara in drugi sogovorniki, ki so danes popoldne skupaj z dijaki nekaterih večstopenjskih, nižjih in višjih srednjih šol iz Bergama (Lombardija), Polceniga (FJK), Mentane (Lacij) in Casolija (Abruci) obiskali šoht pri Bazovici, ki je postal simbol povojnih pobojev po drugi svetovni vojni ter eksodusa Italijanov z ozemelj, ki so takrat pripadla Jugoslaviji, danes pa so v Sloveniji in na Hrvaškem. Pred tem se je minister v Piranu srečal tudi s predstavniki italijanske narodne skupnosti v Sloveniji in na Hrvaškem.

Po Valditarovih besedah bazovski kraj spomina simbolizira vse žrtve fojb in eksodusa, pri tem je minister poudaril obvezo ministrstva, ki ga vodi, da se v šolah izve, kakšno ceno so ezuli plačali za to, da so ostali Italijani, njihove rane pa so last celotnega italijanskega naroda. Bazovica je tako boleč emblem žalovanja, ki ga je povzročil razmah ideološkega in nacionalističnega besa, ki prevlada nad vsakim čutom človečnosti, danes pa lahko oz. mora postati kraj spoštovanja in sprave, je prepričan Valditara, ki je kot pričo tega podal ravno skupni obisk predsednikov Italije in Slovenije, Sergia Mattarelle in Boruta Pahorja tako k bazovskemu šohtu kot k spomeniku bazoviškim junakom 13. julija 2020. To v procesu evropskega združevanja kaže na pot skupne volje po miru in demokraciji, je dejal.

Ministra in dijake, katerim je zgodovinski oris dogajanj pred, med in po drugi svetovni vojni podal zgodovinar Stefano Pilotto, so nagovorili še predsednik združenja Lega Nazionale Paolo Sardos Albertini, za katerega je bazovski šoht simbol nasilja, ki so ga doživeli ne samo Italijani, ampak tudi Slovenci in Hrvatje, tržaški župan Roberto Dipiazza, za katerega je bila največja žalitev za ezule zamolčanje njihove tragedije, da se ne bi zamerili takratnemu jugoslovanskemu predsedniku Titu (omenil pa je tudi koncert prijateljstva ob prisotnosti predsednikov Italije, Slovenije in Hrvaške leta 2010 in obisk predsednikov Italije in Slovenije leta 2020 ob stoletnici požiga Narodnega doma) in predsednik zveze ezulskih združenj Federesuli Giuseppe De Vergottini, ki je opozoril, da še vedno ni zemljevida krajev, kjer so se zgodili medvojni in povojni poboji in kjer ni spominskega obeležja.

Kot že rečeno, so ob tej priložnosti šoht obiskali dijaki nekaterih večstopenjskih, nižjih in višjih srednjih šol, ki so zmagali na nedavnem razpisu Amate sponde ob dnevu spomina na fojbe in eksodus. Med temi je tudi višja srednja šola Algeri Marino iz kraja Casoli v Abrucih, kjer negujejo tudi spomin na tamkajšnje medvojno fašistično taborišče, kjer je bilo zaprtih veliko Slovencev in Hrvatov ter Judov. Šola je sodelovala z občino pri obujanju spomina na kraj, kjer so pred časom odkrili tako spomenik internirancem kot tudi položili nekaj tlakovcev spomina v spomin na sedem internirancev, ki so po fašističnem bili žrtve tudi grozot nacističnih taborišč. Letos so se odločili obeležiti dan spomina ne samo na žrtve fašizma in nacizma, ampak tudi povojnih pobojev in eksodusa v duhu obsodbe tako desnih kot levih totalitarizmov, je poudarila Maria Lucia Di Fiore, ki na šoli poučuje zgodovino in filozofijo.

Več v jutrišnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.