Služba mu pomaga, da ostane prišteven

Ivan Pohrebni se je po skoraj devetih letih študija in dela v tujini vrnil v Ukrajino zato, da bi pripomogel k razvoju države. Sodeloval je v različnih tehnoloških projektih, saj meni, da lahko gospodarski uspeh ključno pripomore k spremembi družbe, tudi na sistemski ravni. Kijeva ni zapustil, v ukrajinski prestolnici nadaljuje z delom za mednarodno korporacijo, kar njegove misli vsaj za nekaj ur dnevno odvrne od vojnega stanja. Torba z oblekami, hrano in vodo ob vratih pa ga opozarja, da lahko v vsakem trenutku napoči čas za beg.

Z mladim Kijevčanom smo se pogovorili včeraj opoldne, takoj po srečanju med zunanjima ministroma Rusije in Ukrajine, ki je potekalo v Turčiji in ni prineslo nobenega napredka v pogajanjih. »Po srečanju so v vseh večjih mestih znova zatulile sirene in morali smo se zateči v klet,« je bilo njegovo opravičilo za to, da se je oglasil z nekaj minutno zamudo.

Kakšno je trenutno stanje v Kijevu?

Kaj naj rečem, v redu sem. S starši še vedno živim v družinskem stanovanju na jugu mesta, nedaleč od letališča Žuljani. Slišimo eksplozije, dogajajo se vojaške operacije, ampak v primerjavi s severnim delom mesta je tu relativno mirno.

V središču mesta so postavljene barikade, ruske sile pa so vse bliže severnemu delu Kijeva. Ali imate vi drugačne informacije?

Kar vem, to še vedno drži. Konec koncev civilisti pridobivamo iste informacije kot vsi ostali, tudi na družbenem omrežju Telegram berem podobna poročila. Na to, kaj se dejansko dogaja, opozarjajo odmevi bomb, ki prihajajo zlasti z jugozahoda, kjer se nahajata Irpin in predmestje Buča. Za slednje sem danes slišal, da je osvobojeno, podrobnosti pa žal nimam.

Kako v tem vojnem stanju potekajo vaši dnevi?

Kdor lahko, nadaljuje z običajnimi dejavnostmi in zlasti delom kot pred vojno. Jaz še naprej sodelujem z mednarodnim informacijsko-tehnološkim podjetjem, na kar gledam kot na dolžnost: na tak način služim denar, s katerim lahko preživljam družino in prijatelje, namenjam ga tudi prostovoljcem in vojski. Večina ljudi je namreč izgubila službo in nima nobenega prihodka, zato je moja naloga ravno ta, da še naprej služim in zbiram sredstva za ostale.

Vsakdanje življenje pa je zelo odvisno od tega, v katerem mestu ali delu mesta živiš in tudi kje. Eni delajo čez vikend, drugi čez noč. Tisti, ki morajo živeti v kleti ali na postaji podzemne železnice, nimajo interneta in torej sploh ne morejo delati.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.