Slovenska pesem »kriva« za konfinacijo

Na otokih Tremiti vzdolž obale Apulije je bil od srede 19. stoletja zapor za navadne kriminalce, nato so bili tam zaprti libijski ujetniki, v času fašizma pa taborišče, v katerega so bili najprej internirani homoseksualci (za fašistični režim so bili to izprijenci), nato antifašisti. Apulijski inštitut za zgodovino antifašizma in sodobno italijansko zgodovino (IPSAIC), ki se že vrsto let ukvarja s temi taborišči, je pred kratkim na osnovi novih dokumentov popisal slovenske taboriščnike na Tremitih. Bilo jih je približno 90 na skupnih 190, je ugotovil zgodovinar Massimiliano Desiante.

Za izgon na Tremite je bila dovolj že pripadnost Komunistični partiji (primer Valentina Baciaville, rojenega v Poljanah leta 1881, imena in priimke konfinirancev so v glavnem poitalijančili in jih kot take navajamo) in pozdrav z dvignjeno pestjo (Giovanni Dolnicer).

Antonio Iagodic je preživel pet let v Apuliji, ker so na njegovem domu odkrili poezijo v slovenščini, ki jo je sam napisal, ista kazen je doletela Raffaeleja Bogataja (zasačili so ga pri poškodovanju portreta Benita Mussolinija) in Francesca Krapeza, ki so ga karabinjerji slišali, ko je na nekem javnem prostoru zakričal Avanti bandiera rossa (Naprej rdeča zastava). V konfinaciji so bili v večini moški, precej pa je bilo tudi žensk, med katere Desiante omenja trgovko Sonjo Rejna iz Komna (rojeno leta 1909), šiviljo Majdo Bren iz Trbovelj, veziljo Ljudmilo Juvenec, profesorico Meto Kocic ter gospodinji Mario Kokoly in Emilio Morsic.

V zapisnikih, ki jih je odkril IPSAIC (Desiante je proučil tudi razporeditev internirancev v posameznih spalnicah), je vodstvo taborišča namenilo posebno pozornost mehaniku iz Komna Vittoriu Vrabcu. Leta 1934 so ga zaradi članstva v KP poslali v konfinacijo na otok Ponza, zaradi sodelovanja v vstaji konfinirancev je nato preživel 10 mesecev v neapeljskem zaporu Poggioreale, nato so ga poslali na Tremite, kjer je pričakal kapitulacijo Italije. Konfiniranci so bili v glavnem odrasli, najmlajša sta bila Ljubljančan Edoardo Robic in železničar Vladimiro Zega iz Štanjela na Krasu (oba rojena leta 1924). Lodovico Svagelj je bil obsojen na konfinacijo, ker je v Sloveniji pomagal Židom, na Tremitih sta bila tudi veterana španske državljanske vojne Stanko Bobnar (v zapisnikih je kraj rojstva naveden kot Devica Maria) in Dušan Ravter (rojen leta 1917) iz Novega mesta.

Slovenci so bili zadnji, ki so po padcu Mussolinijevega režima 25. julija 1943 zapustili Tremite, kjer je bil nekaj časa zaprt tudi bodoči italijanski predsednik Sandro Pertini. Odlok za izpustitev Slovencev je bil izdan 17. avgusta, z otoka pa so slovenski interniranke in interniranci lahko odšli šele ob kapitulaciji Italije 8. septembra in to na osnovi uradnih dovoljenj policijskih uprav oz. kvestorjev iz Trsta, Gorice, Pulja in Reke. Desiante ni raziskal poznejših usod slovenskih internirancev, domneva pa, da jih je večina ostala v zavezniških vojaških vadbiščih v Carbonari in Gravini, od koder so jih potem z ladjami prepeljali v Jugoslavijo, kjer so se pridružili partizanom.