Na današnji dan, 29. marca, mineva 30 let, odkar je takratna Skupščina Socialistične republike Slovenije (SRS) sprejela zakon o himni. To je postala sedma kitica pesmi Franceta Prešerna Zdravljica na melodijo istoimenske zborovske skladbe Stanka Premrla. Pot do izbire ni bila kratka, po besedah zgodovinarja Boža Repeta pa gre za eno redkih nebojevitih himn.
Kot je za Slovensko tiskovno agencijo povedal zgodovinar in profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani Božo Repe, so Slovenci doslej živeli v štirih velikih nadnacionalnih tvorbah: Svetem rimskem cesarstvu nemškega naroda ali krajše nemškem cesarstvu, Avstro-Ogrski, Jugoslaviji in sedaj EU. Od vsakokratnega obdobja je bilo tudi odvisno, kakšna je bila himna.
Lastno, uradno himno, torej Zdravljico, so Slovenci dobili šele leta 1990. Še prej, v 60. letih 19. stoletja, pa so za svojo himno vzeli pesem Naprej zastave slave pesnika Simona Jenka in skladatelja Davorina Jenka, nastalo leta 1860.
Vse do uradne uvedbe Zdravljice leta 1990 je bila bojevita Naprej zastave slave neuradna slovenska himna. Leta 1885 je izšla celo v angleščini v Londonu. Vzporedno se je občasno sicer pojavljala tudi pesem Jakoba Gomilšaka Slovenec sem, ki je nastala leta 1858, uglasbil pa jo je leta 1882 Gustav Ipavec, a je doživljala različne kritike. Med prvo svetovno vojno pa se prvič opazneje pojavi tudi Zdravljica v uglasbeni verziji Stanka Premrla.