»Slovenščine se učim vzporedno s sinovoma«

V Elen Mansour je tisoč zgodb hkrati. Rodila se je v Trstu palestinskemu očetu, ki je imel pestro življenje, in hrvaški mami, ki je dvakrat ovdovela. Poročila je zamejskega Slovenca Denisa Doljaka in se iz mesta preselila na Kras, v Samatorco. Je mati dveh otrok, družinske in delovne obveznosti pa uspešno usklajuje s tekaškimi treningi.

Denis pravi, da je nekega dne na tržaški univerzi iskal zapiske, našel pa je ženo. Sta se res tako spoznala?Bolj ali manj (se zasmeje).

Kdaj je bilo to?​​​​​​Okrog leta 2008.

A govorite slovensko, kot da bi se s slovenskim jezikom srečali že prej ...Zato ker sem se slovenščino hotela naučiti. Živim v Samatorci, kjer se bistveno lažje vključiš, če poznaš jezik domačinov. Tudi Denisu je to pri srcu. Nasploh pa sem čutila pregrado, ko so Denisovi prijatelji govorili slovensko. Zmotno so mislili, da ker govorim hrvaško, razumem tudi slovensko ... Ko sta se mi rodila otroka, sem se zato odločila, da bom z njima govorila v slovenščini.

S sinovoma govorite slovensko?Da. Pomislila sem: otrok ob rojstvu začne z ničle, jaz začenjam z, recimo, ničle plus ena, lahko se učim vzporedno z njima. Z njima zdaj govorim samo slovensko, tako kot seveda tudi Denis. Med mano in Denisom pa komunikacija teče mešano: v italijanščini oz. tržaščini, malo v slovenščini in malo po hrvaško, da se je on nauči.

Koliko jezikov govorite?Italijansko govorim od rojstva, hrvaščino sem se naučila z mamo in med počitnicami na Hrvaškem, slovenščino z leti, angleščino v šoli ... Znam tudi francosko, čeprav je ne vadim, in po lastni želji sem se lotila tudi španščine.

V katerem jeziku ste se pogovarjali z očetom?Oče Arabec, mama Hrvatica, njun edini skupni jezik je bilo tržaško narečje, niti italijanščina. Doma smo zato govorili v tržaščini. Očeta sem večkrat slišala, kako se je z bratoma pogovarjal v arabščini, tako tudi po telefonu s sorodniki, a z nami je govoril po tržaško.

Pa vseeno znate kaj arabščine?Da, nekaj besed. Spomnim se, da se je oče vračal domov ob šestih ali sedmih zvečer, utrujen od dela, jaz pa sem ga z zveščkom gnjavila, kako se kaj reče ali napiše po arabsko. Mene in sestro je imel zelo rad, zato se nama je kljub utrujenosti posvečal.

Celoten intervju v nedeljskem Primorskem dnevniku.