Slovenci iz FJK in Južni Tirolci sodelujejo že sto let

Sodelovanje med Slovenci v Furlaniji - Julijski krajini in Južnimi Tirolci, ki danes prihaja do izraza zlasti med stranko Slovenska skupnost in Južnotirolsko ljudsko stranko (SVP), ni nastalo včeraj, ampak sega celih sto in še več let nazaj, obe skupnosti oz. stranki pa se zavedata tudi pomena demokracije in volilne pravice, pravice, ki se danes vedno manj koristi, a za katero so se naši predniki borili. To je prišlo do izraza na posvetu, ki je včeraj popoldne sočasno v video povezavi potekal v dvorani bivšega pokrajinskega sveta v Gorici in v palači Widmann v Bocnu v organizaciji združenja Silvius Magnago Stiftung in Krožka Anton Gregorčič. Srečanje je bilo posvečeno stoletnici poteka zadnjih svobodnih parlamentarnih volitev v Italiji 6. aprila 1924 pred nastopom fašistične diktature, ko sta slovensko-hrvaška in nemška narodna stranka spričo neugodnega volilnega zakona sklenili zavezništvo in osnovali skupno listo, na kateri sta vsaka izvolili po dva poslanca.

Šlo je za volitve, ki jih je, tako kot celotno obdobje od fašističnega pohoda na Rim dalje, v prvi vrsti zaznamovalo nasilje skupaj z jemanjem legitimnosti parlamentu, prepuščanjem polnih pooblastil vladi ter prisilnim vključevanjem v ustavni okvir organov, kot sta bila Veliki fašistični svet (Gran Consiglio del Fascismo) in fašistična milica, je uvodoma dejal zgodovinar Andrea Di Michele s Svobodne univerze v Bocnu. Med ukrepi je bil tudi novi volilni zakon iz leta 1923, t. i. zakon Acerbo, ki je listi, ki bi dosegla relativno večino oz. 25 odstotkov glasov, dodelil dve tretjini mest v parlamentu, stranke pa so morale predstaviti kandidatne liste v vsaj dveh volilnih okrožjih.

Zgodovinar in ravnatelj goriškega licejskega centra Trubar-Gregorčič Peter Černic je opozoril, kako slovensko (in hrvaško) manjšino na Primorskem ter nemško na Južnem Tirolskem ni silil v sodelovanje le volilni zakon, ampak veliko drugih stvari, ki izhajajo iz skupne zgodovine bivših avstro-ogrskih ozemelj, ki so po prvi svetovni vojni pripadla Italiji. Obe skupnosti so namreč družile posebnosti npr. zaradi jezika in odnosa med Cerkvijo in državo, dalje izguba srednjeevropskih tržišč in pojavljanje novih ter vprašanje pojmovanja avtonomije, pa tudi povojna obnova porušenih krajev. V volilni kampanji, ki jo je zaznamovalo nasilje, je takratna narodna stranka ciljala na pridobitev čim večje teže pri osvojitvi sedežev v parlamentu, ki bi pripadli opoziciji ob zavedanju, da sta bili glavni konkurentki komunistična, pa tudi fašistična stranka. To ji je tudi uspelo, je dejal Černic.

Tudi zgodovinar in srednješolski profesor Stefan Lechner iz Brunecka se je zaustavil ob vprašanju nasilja že ob volitvah leta 1921, navkljub kateremu je takrat nemška stranka izvolila štiri poslance, fašisti pa so doživeli poraz. Kljub neugodnemu volilnemu zakonu je nemški stranki tudi leta 1924 uspelo izvoliti dva poslanca, vendar je stranka tako med volilno kampanjo kot pozneje v parlamentu izbrala zelo previdno politiko do vlade, kar pa po Lechnerjevih besedah ni prineslo rezultatov.

Prav v času, kot je današnji, se je treba ozreti v preteklost in se zavedati, kaj se je zgodilo in tudi, kako še danes v številnih državah volitve niso svobodne, je v svojem pozdravnem nastopu v Bocnu dejal predsednik tamkajšnje avtonomne pokrajine Arno Kompatscher. Tudi tiste iz leta 1924 zaradi nasilja niso bile svobodne, vendar so Slovenci in Nemci znali sodelovati, kar je obrodilo rezultate. To tudi kaže na pomen sistemov, ki so resnično svobodni in demokratični, meni prvi mož pokrajine Bocen. Tudi predsednik bocenskega pokrajinskega sveta Arnold Schuler, ki je govoril namesto vodje SVP Philippa Achammerja, je poudaril pomen demokracije in volilne pravice ter sodelovanja manjšin, do katerega je prišlo prav zaradi težkih razmer spričo fašističnega nasilja.

Več v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.