Sardoč pomagal SSk in Pisaniju

Deželne volitve niso kdovekako premešale kart v slovenski manjšini, odprle pa so celo vrsto starih in novih vprašanj, tudi bolečih. Razprševanje glasov volivk in volivcev slovenske narodnosti je zgodovinska stalnica, s katero se je treba sprijazniti, drugo je t.i. premišljeno glasovanje, spet drugo vprašanje pa je sodelovanje med Demokratsko stranko in Slovensko skupnostjo. Skratka, veliko starih in novih vprašanj, ki so jih volitve obelodanile ter pred katerimi ne gre zakrivati oči ali jih pometati pod preprogo.

Marko Pisani (SSk) bo torej v novem mandatu edini Slovenec v deželnem parlamentu. To sicer ni prvič, da imamo Slovenci samo enega predstavnika v zakonodajni skupščini FJK. To se je zgodilo že spomladi leta 2001, ko je bil Miloš Budin izvoljen v senat (na njegovo mesto je prišla Caterina Dolcher), tako da je bila do volitev leta 2003 (torej dve leti) edina Slovenka v deželnem svetu Bruna Zorzini iz stranke italijanskih in slovenskih komunistov.

Slovenska stranka je za las spet izvolila svojega deželnega poslanca, čeprav je prejela precej manj glasov kot pred petimi leti (tokrat 4015, leta 2018 4895). Pisaniju je zelo pomagala nizka volilna udeležba, SSk za dosego vstopnega 1-odstotnega praga pa nekdanji zgoniški župan Mirko Sardoč. S svojimi 311 preferencami je nekdanji član DS poskrbel za tisto dodano vrednost, ki je bila odločilna za stranko lipove vejice. Preferenco so Sardoču najbrž oddali mnogi, ki brez njega na listi ne bi glasovali za SSk.