Pisanje zgodovinskih romanov je zahtevna stvar, še posebno, ko gre za vprašanja, ki zadevajo nezaceljene rane ter so predmet političnih špekulacij. Pisatelja Marij Čuk in Dušan Jelinčič sta na tem področju takorekoč doma. Prvi z zgodbo o požigu tržaškega Narodnega doma in z zadnjim romanom Fojba, drugi s svojim dolgoletnim raziskovanjem zgodovine antifašistične organizacije TIGR, o kateri je napisal vrsto knjig. Njuni zadnji deli, ki sta izšli pri založbi Mladika, je v italijanščino prevedla Martina Clerici.
Pisatelja in prevajalka so svoje poglede na vlogo književnosti v današnjem času predstavili na srečanju, ki ga je Mladika priredila ob zaključku Slovenskega knjižnega sejma. »V Italiji, kot drugod v Evropi, smo priča pohodu fašizma in rasizma,« je dejala urednica tržaške založbe Nadia Roncelli, ki je vodila dobro obiskano srečanje. Sogovornike je vprašala, če književnost in umetnost nasploh lahko tako ali drugače zajezita drsenje družbe v nasilje in nestrpnost ter v stare in nove fašizme.
Pisatelja sta na vprašanje odgovorila pritrdilno. Za Martino Clerici, Furlanko, ki se je naučila slovenščino, je prevajanje tudi etično dejanje.