»Ruski model za sosede ni atraktiven«

Vprašanje, zakaj v Ukrajini že dvanajst mesecev divja vojna, je povezano tudi s tem, kakšne odnose ima Rusija oziroma Kremelj s svojimi najbližjimi sosedami, neodvisnimi državami, ki so bile do začetka 90. let pod skupno streho Sovjetske zveze in v katerih je Moskva potem poskušala ohraniti svoj vpliv.

Tudi o tem smo se pogovarjali z Denisom Mancevičem, politologom, strokovnjakom s področja komunikacij in kolumnistom, ki je v Moskvi nekaj let delal kot ekonomski svetovalec na slovenskem veleposlaništvu.

Ruski predsednik Vladimir Putin že leto dni, nazadnje v dveh govorih pred njeno obletnico, predstavlja invazijo na Ukrajino kot neizbežen ukrep za obrambo Rusije in zagotovitev njenega nadaljnjega obstoja. Pri tem se Rusi, ki ga poslušajo na moskovskem stadionu, paradoksalno počutijo podobno ogrožene kot Ukrajinci, na katere že dvanajst mesecev padajo ruske bombe. Ruski občutek ogroženosti izvira iz zgodovine, predsednik pa ga že leta spretno izkorišča. Je tako?

Absolutno. Ta naracija, po kateri je zahodni svet tisti, ki vojaško ogroža Rusijo in tudi njen civilizacijski obstoj, obstaja že kar nekaj časa. Vendar v sami družbi ne bi bila tako močno izpostavljena, če ne bi bila javnost močno podvržena državni propagandi. Ko sem jaz recimo živel in delal v Rusiji v letih 2010-2014, tega občutka med ruskim prebivalstvom, tako v Moskvi kot tudi zunaj nje, ni bilo zaznati.

Tudi sama naracija v tej vojni je bila sprva nekoliko drugačna. Veljalo je, da se posebna vojaška operacija izvaja s ciljem zaščite ruskega prebivalstva na ozemlju Ukrajine in uničenja tako imenovanih neonacistov v Kijevu. Šele potem, v mesecih, ko Rusom praktično nič ni uspevalo tako, kot je bilo zastavljeno, je sledilo stopnjevanje te naracije. Kar je bilo nujno potrebno, ker težko izvedeš mobilizacijo, če ne ustvariš vtisa, da je Zahod oz. Nato tisti, ki bi skoraj napadel Rusijo, ki da se zdaj brani podobno kot v drugi svetovni vojni.

Pri nas se še nadaljuje razprava o tem, ali je bila širitev zveze Nato na vzhod nujna ali pa napačna poteza. Vi pa ste v lanskem članku v spletni reviji Alternator izpostavili drugo vprašanje, in sicer zakaj Rusiji polzi iz rok nadzor nad nekdanjimi sovjetskimi republikami v vzhodni Evropi (v prid EU in Natu) ter Srednji Aziji (v prid Kitajski). Zakaj se to dogaja?

Po moji oceni je to posledica neprivlačnosti ruskega razvojnega modela. Tega, čemur bi v angleščini rekli »american way of life« in tega, čemur mi pravimo evropske civilizacijske vrednote, delno tudi demokratični mehanizmi (svoboda govora, pravna država, zaščita pravic posameznika), se v Rusiji v zadnjih dvajsetih letih ni izpostavilo.

Tukaj je več koncentričnih krogov. Eden je okrog nekdanjih držav Varšavskega pakta in treh baltskih držav. Te so obdobje Sovjetske zveze jemale kot obdobje lastne okupacije in so v evroatlantskih integracijah poiskale varno zatočišče, preden bi se karkoli takega ponovilo. Pred lanskim februarjem so se zaskrbljenosti, ki je prihajala iz Litve, Latvije, Estonije in Poljske, mnogi v EU posmehovali. Danes pa vidimo, da je to žal naša realnost.

Druga skupina nekdanjih sovjetskih republik, kjer Rusiji nadzor prav tako polzi iz rok, je Srednja Azija, kjer so se predvsem v zadnjih 15 letih vzpostavile močne nacionalistične politike, nacionalne identitete in nacionalne elite. Posebej to velja recimo za Kazahstan, ki naj bi bil tesen zaveznik Rusije, ampak tam z veliko zaskrbljenostjo spremljajo dogajanje v Ukrajini, ker vedo, da so lahko naslednji apetiti tudi pri njih. Države bližnje soseščine so nasploh zaskrbljene.

Rusija tem državam, kot kaže, ni mogla ponuditi dovolj. Danes pa vidimo, kaj počneš z vojaško silo, ko nimaš več nobenih drugih orodij.

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.