»Rusi želijo obnoviti Sovjetsko zvezo«

Pred dobrim mesecem je Slavoj Žižek z nekaj sočnimi, kajpada politično nekorektnimi začinil tudi odprtje razstave svojega prijatelja, fotografa Voranca Vogla, v izolski galeriji Salsaverde. Po uradnem delu je nastal ad-hoc, povsem nenačrtovan pogovor na klopci sredi Parka Borisa Benčiča, kjer so se z vprašanji ustavljali tudi mimoidoči.

K pogovoru, ki sta ga začela kolega z Radia Trst A, smo pristopili in ga nenamerno, spontano prevzeli v trenutku, ko je Slavoj Žižek Krečič pojasnjeval svoje stališče o pomoči Ukrajini. Po predstavljanju in dovoljenju, da pogovor posnamemo, ter nekaj pojasnilih o Primorskih novicah in Primorskem dnevniku – »Oba poznam, seveda! Pa boste preživeli?« – nadaljujemo pogovor brez predpriprave, ki nas je zapeljal v uro živahnega razpredanja o mnogih vprašanjih brez končnih odgovorov. Iskriv, duhovit, vsestransko razgledan in dobro razpoložen sogovornik je v slabi uri odgovarjal tudi na vprašanja naključnih poslušalcev, ki so ikono nemudoma prepoznali.

Pogovarjava se le nekaj dni pred koprskim posvetom Mirovnega inštituta na temo prebujanja mirovnega gibanja. Če vas prav razumem, mirovno gibanje, ki se zavzema za ustavitev zalaganja Ukrajine z orožjem, po vaše ni smiselno ...

Da bi ustavili vojno zdaj in se pogajali, bi pomenilo pristati na to, da v osnovi – z morda nekaterimi popravki – Rusi obdržijo, kar so pobrali. Jasno je, da Ukrajina brez zahodne pomoči ne bi preživela. Vsi pravijo, da je zdaj »stalemate« – blokirana fronta. Fronta je ustavljena zato, ker so Ukrajinci z našo pomočjo uspeli. Brez orožja z Zahoda bi bilo z Ukrajino konec. Po vseh podatkih, ki jih imamo, to vemo. Še to se mi zdi pomembno: vedno ko govorijo o Rusih, pravijo, da saj gre samo za kos zemlje. Ne, Rusi imajo cel projekt, ki je čedalje bolj jasen: obnoviti želijo Sovjetsko zvezo. Vsi mi pravijo, ti si preveč pod vplivom Natove propagande. Pa nisem! V gimnaziji sem se učil rusko in spremljam samo še ruske vire, ki se jih dobi po raznih podkastih. Poslušajte (stiša glas), tam je še bolj grozno. Razpravljajo samo še, kako bodo, če zasedejo Ukrajino, prevzgajali, prepovedali ukrajinščino ... In ne mi reči, da pretiravajo, ker so to že počeli; denimo z ugrabljanjem otrok. Neverjetni barbarizem!

A veste, kakšen zakon so Rusi sprejeli? O tem se pri nas ne piše dovolj: na vojnih območjih, se pravi v Ukrajini, se kriminalna dejanja proti Ukrajincem ne štejejo kot zločin, ker so bila storjena v obrambi domovine, Rusije. Se pravi, če te nekdo vidi, kako posiliš, zakolješ, ne moreš biti kaznovan. Veste, zakaj sem pesimist? Nočem reševati Zahoda, ta nosi velik del krivde. A veste kje? Ključ so devetdeseta leta, ko je Zahod pod Jelcinom igral umazano igro. Navidez je pomagal Rusiji, a so jih načrtno želeli še ekonomsko dotolči. Ker Rusi bi potrebovali nekoga, kot je Deng Xiaoping, ki bi šel v privatizacijo ... Kitajci so to tako pametno naredili: niso začeli z državnimi bogastvi, kjer ravno država služi, ampak z malo proizvodnjo za potrošniško robo, kjer ljudje čutijo, da je več stvari na trgu. Rusija pa natanko nasprotno: privatizirali so nafto, rudnike, vsakdanja potrošnja pa je ostala neučinkovita, državna. Rusija je pojem, kako se ne dela. In iz tega nezadovoljstva je zrasel Putin. Devetdeseta so bili grozni časi.

Ampak, veste, nekaj zanimivega je: če bi Putin umrl leta 2010, mogoče še 2015, bi ga imeli Rusi v izjemno dobrem spominu. Dejansko je v tistem času bil vzpostavljen nekakšen osnovni red, narasel je standard ... Zanimivo, koliko je takih podobnih primerov. Beloruski prijatelji – pa ne tisti, ki so za Lukašenka, tisti, ki so pobegnili, običajno v Litvo – so mi rekli: če bi Lukašenko odstopil pred desetimi leti, bi ga imeli v spominu kot nekoliko avtoritarnega, vendar odličnega očeta naroda. Belorusija je imela pred desetimi, petnajstimi leti najvišji standard od vseh postsovjetskih držav. Izjemno uspešno je balansiral med Putinom in Zahodom, potem pa ga je nekaj prijelo in ga je začel srat. Enako Ceauseşcu. Ko sem bil otrok, se spomnim, da je bila Romunija, zaradi spleta okoliščin, ne politično, temveč intelektualno, skoraj dežela svobode. Ceauseşcu je bil že malo nor in ni imel rad marksizma. Biti marksist pod Ceauseşcujem ni smelo biti dobro. Bolje je bilo, če si bil karkoli zahodnega: fenomenolog ... Potem ga je pa nekaj prijelo, in če bi umrl kakšnih 15 let prej, bi ostal v spominu kot nekdo, ki je ohranil samostojnost Romunije, ko je bilo vse v redu. Nekaj hudičevega je v teh diktatorjih, da do neke stopnje lahko celo kaj dobrega naredijo.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.

Maja Pertič Gombač/Primorske novice