»Razlag, da je žrtev kriva za bes napadalca, ne sprejemamo več«

Kako se Slovenija odziva na vojno v Ukrajini, kakšne so njene pobude in kakšne dileme? Za odgovor na ta vprašanja smo prosili Vojka Volka, slovenskega diplomata, ki je Slovencem v Italiji dobro poznan, ker je bil pred leti slovenski veleposlanik v Rimu, do pred kratkim pa generalni konzul Slovenije v Trstu, prizadeven za reševanje vprašanj slovenske manjšine v Italiji in med drugim zaslužen za nekatere uspešne premike zadnjih let, začenši z vrnitvijo tržaškega Narodnega doma slovenski manjšini.

Vojko Volk je zdaj državni sekretar v kabinetu predsednika vlade Roberta Goloba, pristojen za mednarodne zadeve.

Pred letom dni se je z rusko agresijo na Ukrajino začela najbolj krvava vojna na evropskih tleh po koncu druge svetovne vojne. V zadnjih dneh je prišlo z obiskom ameriškega predsednika Bidna v Kijevu in z ostrim odzivom ruskega predsednika Putina do ponovne zaostritve. Kako ocenjuje Slovenija sedanje stanje?

Na stanje gledamo tako kot ob napadu fašističnih in nacističnih okupatorjev na slovensko ozemlje leta 1941 in potem še ob agresiji JLA na komaj rojeno Republiko Slovenijo leta 1991. To pa pomeni, da ne more biti dvoma o tem, da ima vsaka vojna svojega agresorja in svojo žrtev in da ima vsaka žrtev pravico do samoobrambe. Države pa državam, ki so žrtve agresije, morajo pomagati, ker je to njihova moralna in tudi mednarodno pravna obveza. To velja tako za humanitarno kot tudi za pomoč z dobavami orožja.

Sedanje stanje potrjuje pravilnost naših ugotovitev iz prvih dni vojne, da Putinu ne gre za nikakršno denacifikacijo in podreditev Ukrajine, ampak gre za odkrito prisvajanje ozemlja sosednjega naroda in s tem za popolno porušenje povojne ureditve Evrope. In zdaj smo tam, ko vsi globoko dihamo, ker vidimo, kako je ves svet nebogljen, ko se jedrska velesila odloči prisvojiti nekajkrat manjšo sosedo. Vse, kar imamo, so mednarodne sankcije in enotnost Evrope.

Kakšno je stališče slovenske vlade do vojne v Ukrajini?

Enako kot stališče skoraj vseh članic Evropske unije: od prvega dne ohranjamo povsem enotno stališče in vodimo povsem enotno politiko do Putinove agresije. Odstopa edino Madžarska, kjer izraža Orban podobno razumevanje za početja Putina kot pri vas v Italiji te dni tudi nekdanji premier Berlusconi. V tolažbo pa nam je lahko dejstvo, da v Evropi odločno prevladujejo demokratične politike, medtem ko razumevanje za Rusijo izražajo samo zares skrajno leve in skrajno desne politične sile.

Kakšni so konkretni ukrepi pomoči Slovenije Ukrajini? Morda pošiljanje orožja, humanitarna pomoč, skrb za begunce?

Po pomoči v orožju in vojaški opremi Ukrajini je Slovenija med prvimi na svetu. Sami smo bili žrtev agresije jugoslovanske armade 1991 in takrat nam je svet odrekel pravico do samoobrambe s tem, ko so nam uvedli embargo na uvoz orožja. A smo vseeno zmagali, zato, ker smo bili popolnoma enotni.

Zato razumemo razmere v Ukrajini in vemo, kako zares velja slovenski pregovor, ki pravi, kdor hitro da, dvakrat da. Nov paket vojaške pomoči bo potrjen te dni, medtem pošiljamo humanitarno pomoč in predvsem pomoč v agregatih in transformatorjih, kar je nujno potrebno za obnovo električne infrastrukture, ki jo Rusi sistematično uničujejo. Po mednarodnem pravu je uničevanje civilne infrastrukture vojni zločin.

Slovenija je članica Evropske unije in zveze Nato. Kakšne so vaše dejavnosti v tem okviru in kako se vključujete v pobude obeh organizacij?

V prvi vrsti prispevamo naše poznavanje razmer na Zahodnem Balkanu, kjer Rusija vztrajno išče novo žarišče konflikta, da bi razbremenili javni pritisk na njihove vojne zločine v Ukrajini. Kot vam je znano, smo pri tem uspešni, uspeli smo prepričati EU, naj Bosni in Hercegovini končno dodeli kandidatski status za vstop v EU, in s tem delom bomo nadaljevali.

Okrepili bomo bilateralno sodelovanje z BiH in ga formalizirali ob obisku v Sarajevu 13. marca letos. Hkrati spodbujamo začetek posebne implementacijske konference za BiH, na kateri bi Evropska komisija, ZDA in zainteresirane države članice EU za BiH prispevale vse potrebno, da se ta država v prihodnjih letih usposobi za začetek pogajanj za vstop v EU. Podobne načrte imamo za Severno Makedonijo.

Slovenija je s svojo nesebično pomočjo znova pridobila na ugledu na Balkanu, tokrat pa tudi v Bruslju. Slovenja velja za edino državo, ki ima dobre odnose z vsemi državami Balkana, predsednik vlade Robert Golob pa velja za iskrenega in kredibilnega sogovornika, kar je v veliko pomoč slovenski diplomaciji, ki znova deluje s polnimi pljuči. Tudi pri kandidaturi za nestalno članico Varnostnega sveta ZN za obdobje 2024-25 nam dobro kaže in tega smo lahko vsi samo veseli.

Rusija je znana po tem, da grobo nastopa zlasti v odnosih do šibkejših držav. Tako je bilo v času, ko je Slovenija vodila Evropski svet in podpirala neodvisnost Kosova. Kakšni so zdaj odnosi med Slovenijo in Rusijo?

Odnosi med državama so trenutno iz razumljivih razlogov minimalni, obstajajo pa. To še posebej velja za razmere, ki so nastale po aretaciji dveh ruskih agentov, ki sta pod krinko delovala v Sloveniji in sta bila razkrita na podlagi trdega dela in sodelovanja z zavezniškimi obveščevalnimi agencijami.

Gre za res velik uspeh slovenskih pristojnih ustanov. Gre pa tudi za dokaz, kako obveščevalno zanimiva je Slovenija za Rusijo. Vse aktivnosti ruskih obveščevalnih so že od začetka vojne usmerjene v krepitev ruskih pogledov in razlag za vojno v evropskih javnostih in diskvalifikacijo Zahoda, ki da je kriv za to, da je Rusija napadla Ukrajino. A razlag o tem, kako da je žrtev kriva, da je izzvala bes napadalca, v demokratičnem svetu že dolgo ne priznavamo več. Gre za srednjeveške poglede na urejanje sporov med narodi, ki sodijo na smetišče zgodovine.

Pred dnevi je bilo v medijih objavljeno javno pismo velikega števila uglednih slovenskih osebnosti, začenši z dvema nekdanjima predsednikoma republike. Pismo sicer poziva vlade držav Evropske unije, zveze Nato, Združenih držav Amerike in Ruske federacije, naj ustavijo vojno, pri pozornem branju pa izstopa vtis, da je poziv namenjen predvsem Zahodu, ki je Ukrajino tudi vojaško podprl. Ali je res mogoče obiti dejstvo, da je agresor Rusija?

Z enim od avtorjev tega pisma sem imel ravno v teh dneh prijeten pogovor ob kavi. Ni zavrnil moje ključne pripombe, da bi bilo prav, ko bi pismo imelo samo enega, pravega naslovnika, ki je Moskva. Če bi pismo imelo naslov »Gospod Putin, takoj ustavite vojno, dajte priložnost miru«, bi bilo to v redu. Sem pa povedal tudi to, da obžalujem, da se v pismu izražajo dvomi do vojaške pomoči Ukrajini in da se enako kot Putina krivi tudi Zahod.

Tudi ne razumem, kako lahko podpisniki, ki večinoma vsako leto romajo v Dražgoše, kjer se zagovarja upor zoper okupatorja za vsako ceno, to pravico odrekajo Ukrajini. Mar bi slovenski partizani, moj nono in moj oče lahko zmagala v boju zoper fašizem, če ne bi dobila orožja od zaveznikov, tudi od Rusije in ZDA? Bi morali pristati na tezo, da manj orožja pomeni več miru? To čudno protislovje je Slavoj Žižek že pred časom označil za svojevrstno hipokrizijo in podpisnike prvega pisma označil za »domobranske partizane«. Domobranci so bili namreč tisti, ki so zagovarjali nesmiselnost upora zoper okupatorja in da je bolje potuhniti se, da vojna mine. A na Primorskem domobranstva skoraj nismo imeli in zato ima Slovenija danes morje in Primorsko. Si ti, prijatelj Bojan, lahko predstavljaš Slovenijo brez Primorske?

Ali ste zaskrbljeni, da bi, tudi glede na zadnja dogajanja v zvezi s Kosovom ter stanje v Bosni in Hercegovini, napetost pljuskala tudi na Zahodni Balkan?

Seveda, zelo smo zaskrbljeni! Ravno zato delujemo in vse naše sogovornike prepričujemo, da je potrebno podvojiti politične in finančne napore, da se ves Balkan hitreje napoti proti EU. Te dni čakamo na dogovor med Srbijo in Kosovom, kjer bo pomembno videti, ali je Srbija sposobna spolzeti iz objema Rusije in se pridružiti Zahodu in ali bo Kosovo sposobno dojeti, da je urejen status nacionalnih manjšin edina vozovnica za evropski vlak.

Posebej se posvečamo tudi podpori Severni Makedoniji, ki se sooča s pritiski sosednje Bolgarije. Poslušamo obe strani, ampak ne dvomimo, da si Makedonija popolnoma zasluži podporo pri pogajanjih za vstop v EU. Pri tem imajo ne samo našo zavezo solidarnosti, ampak tudi našo čustveno, srčno podporo, kot bi se izrazil moj sorojak, Robert Golob. Gre skratka za njegov osebni pogled, a kot sam včasih doda, je to osebni pogled predsednika vlade. In to seveda pomaga.