Rana Plaza, simbol solz in morja

»Stali smo pred stavbo in prosili delovodje, da naj nas ne silijo na delo,« se spominja Nazma. »Že nekaj dni smo gledali razpoke na nosilnih stenah, ki so bile vsak dan širše. Nič ni pomagalo, nekateri so nas še s palicami naganjali nazaj za stroje.«

Letos mineva deset let, ko je pod ruševinami stavbe Rana Plaza umrlo, če se držimo uradnih številk, 1130 tekstilnih delavcev, 2500 jih je bilo ranjenih. Na njeno mesto so postavili nekaj metrov visok spomenik iz betona. Stisnjeni pesti, ki izžarevata moč, srp in kladivo v čast delavskemu uporu in prepričanju v zmago. Pesti sta moški. A večji del tekstilnih delavcev, ki drži pokonci bangladeško oblačilno industrijo, so ženske.

»Tole sem si kupila z odškodnino,« reče.

»Vsaj to. Prijetna hiška,« ji odgovorim. Začudeno me pogleda. »Pohištvo, pohištvo za to sobo sem kupila!«

Ozrem se okrog sebe. Dve kovinski postelji, omara in ogledalo. »Lepo,« izdavim.

Z možem in s petimi otroki živi v najeti sobi. Nila, najmlajša med njimi, osem let ima, je pravzaprav njena nečakinja. Za njeno mamo, Nazmino sestro, je bila nesreča usodna.

Celotno fotoreportažo lahko preberete v današnjem Poletnem miksu. V njem lahko preberete še kulinarični prispevek Tonija Gomiščka, tokrat o waldorfski solati. Nadaljujejo se tudi novela Uršca Grnatca Borisa Pangerca, strip o Plečniku in roman Dušana Jelinčiča Bela dama Devinska, ki ga krasijo fotografije Maria Magajne.