Proti vojnam in totalitarizmom z gradnjo mostov

Spomeniki služijo ne toliko preživelim kolikor predvsem mlajšim generacijam, da lahko razumejo preteklost. Žal se grozote, ki jih je med drugo svetovno vojno počenjala fašistična Italija na ozemlju nekdanje Jugoslavije, zdaj ponavljajo drugje v Evropi z invazijami, posilstvi, uničenimi družinami, stradanjem in etničnim čiščenjem. Poleg tiste v Ukrajini, ki se nas posebej dotika, ker se dogaja v Evropi, po svetu divja še 58 drugih vojn, edini način, da se grozote ne ponovijo, pa je mir in gradnja mostov. Tudi v obliki spomenika, ki ga predlaga Občina Gonars, ki simbolizira most in na katerem vihra bela zastava ter združuje italijanski, slovenski in hrvaški narod. To je sporočilo današnje dopoldanske svečanosti v Gonarsu, kjer so se predstavniki Slovenije in Furlanije - Julijske krajine (hrvaška delegacija je vence položila dan prej) poklonili spominu na žrtve tamkajšnjega fašističnega taborišča, v katerem je med drugo svetovno vojno umrlo 453 slovenskih in hrvaških internirancev.

Zbrane pri kostnici na pokopališču v Gonarsu so nagovorili predsednik deželnega sveta Furlanije - Julijske krajine Piero Mauro Zanin, generalni konzul Republike Slovenije v Trstu Gregor Šuc, župan Občine Gonars Ivan Diego Boemo in podpredsednica videmskega Vsedržavnega združenja partizanov Italije-Anpi Antonella Lestani, medtem ko je sporočilo hrvaške generalne konzulke Nevenke Grdinić prebrala podžupanja Gonarsa Maria Cristina Stradolini. Govorniki so poudarili predvsem, kako spomenik v Gonarsu predstavlja kraj spomina na dogodke in osebe, s katerimi je treba seznaniti javnost z mislijo na tiste, katerim se je treba zahvaliti, da danes živimo v državah, kjer vlada demokracija. Spomin naj bo tudi opomin za prihodnje generacije ter za svobodno družbo in demokracijo, ki je za nas samoumevna, medtem ko takrat ni bila, vojna v Ukrajini pa nas sili k še izrazitejšemu nasprotovanju totalitarizmom.

Za pretresljivo pričevanje o razmerah v taborišču Gonars je poskrbel preživeli taboriščnik Slavko Malnar iz Čabra, ki je bil v času internacije star šest let. Zlasti je tu izstopala huda lakota, ki je pestila internirance, da so bili prisiljeni na primer srkati odpadle kosti ali si priskrbeti kak gnil list zelenjave ter vsako jutro opraviti pregled smetnjakov v upanju, da bi tam našli kak ostanek hrane. Veliko mater je umrlo, ker so svojo hrano namenile svojim otrokom, je še dejal Malnar, ki je takrat v starosti šestih let tehtal 13 kilogramov.

Po svečanosti na pokopališču pri tamkajšnjih obeležjih so udeleženci položili vence tudi k spomeniku, ki leži na območju, kjer je nekoč stalo taborišče. Tam sta vence položila tudi predstavnika krovnih organizacij Slovencev v Italiji, Slovenske kulturno-gospodarske zveze in Sveta slovenskih organizacij, Marino Marsič in Marko Černic.