»Prostor je gesto sprejel z odobravanjem, ker je v njej videl zarjo svetle prihodnosti«

Nagovor Boruta Pahorja ob prejemu častnega doktorata Univerze v Trstu. Besedilo objavljamo v celoti.

Spoštovani gospod predsednik,

Spoštovani gospod župan,

Spoštovani gospod rektor,

Spoštovani profesorski in študentski zbor,

Ekscelence,

Dame in gospodje.

Srečen in ponosen sprejemam visoko priznanje Univerze v Trstu. Iskreno in od srca se univerzi zahvaljujem za čast, ki sem je deležen. Še posebej veliko mi pomeni utemeljitev zanjo. Toda prav poseben lesk in magičnost temu trenutku daje dejstvo, da to visoko priznanje prejemam skupaj s prijateljem in predsednikom Italijanske republike Sergiom Mattarello. Prevevajo me občutki močne vznesenosti. Toda visoko priznanje sprejemam z iskreno ponižnostjo. Nenazadnje se zavedam, da so moji državniški dosežki v prizadevanjih za spravo, sožitje, dobrososedstvo in prijateljstvo v evropskem duhu, utemeljeni v številnih generacijah slovenskih in italijanskih demokratičnih domoljubov. Sedanje obetavno razumevanje in spoštovanje med Slovenci in Italijani stoji na njihovih mogočnih ramenih. Njim gre v tem trenutku izraz moje iskrene hvaležnosti in občudovanja.

Dame in gospodje.

Ta slovesni trenutek pa je zame še zlasti čaroben, skoraj pravljičen, saj mi je visoko priznanje vročeno skupaj s prijateljem in predsednikom Italijanske republike Sergiom Mattarello. Brez njegove čvrste privrženosti vrednotam, ki naju povezujejo, brez njegove intelektualne in politične širine, pa tudi ljubeznivega človeškega značaja, ki vzbuja veliko zaupanje, mojih in naših dosežkov ne bi bilo. Toda v tem smislu si hkrati dovolim skromno pripomniti in spomniti: kot posamezniki redko dosežemo velike stvari. Skupaj, povezani v enakih stremljenjih, poslanstvu in vrednotah pa smo sposobni doseči neverjetno lepe in velike stvari za vso skupnost. To zavedanje nujnosti vzajemnosti me je vedno navdihovalo z iskanjem tistega med nami, kar nas povezuje in spoštljivega razumevanja tistega, kar nas razdvaja. V človeški toplini predsednika Mattarelle sem vsa leta najinega političnega in osebnega sodelovanja našel varno zavetje za moje najbolj drzne sanje o iskrenem slovensko-italijanskem sosedstvu in prijateljstvo in trajni moči evropske ideje za naš skupni mir in varnost.

Dame in gospodje.

Samo v takih človeških in političnih okoliščinah je bilo mogoče zgraditi potrebno razumevanje in zaupanje, ki je ob pomoči številnih ljudi in institucij naposled privedlo pred skoraj štirimi leti do vrnitve Narodnega doma Slovencem in najinih poklonov pred spominskima obeležjema na Bazovici. Za najino sodelovanje se mi je zdelo zlasti odločilno najino skupno prepričanje, da bomo Slovenci in Italijani in vsi drugi narodi Evropske unije lahko tako trajno in prepričljivo gradili skupno evropsko prihodnost, če bomo skozi njene vrednote presojali tudi našo, marsikdaj bolečo preteklost. Čeprav utegneva ostati s predsednikom Mattarello v zgodovinskem spominu tega prostora in njegovih ljudi po stisku rok pred obema spominskima obeležjema na Bazovici, torej po nečem, kar naj bi simbolično in stvarno naslavljalo bolečo preteklost, je bolj res, da ni bilo nobenega drugega najinega dejanja, ki bi bolj kot to pravzaprav naslavljalo prihodnost. Vendar tvegam mnenje, da je prav ta prostor in prav njegovi ljudje to gesto sprejel s takim odobravanjem, ker je v njej videl zarjo svetle, pomirjujoče in up zbujajoče prihodnosti.

Dame in gospodje.

Slovenska, italijanska in evropska javnost je celotno dogajanje 13. julija 2020 v Trstu upravičeno razumela kot politični presežek. Najprej že samo vrnitev Narodnega doma po stotih letih slovenski skupnosti v Italiji. Zlasti pa zaradi simbolnega poklona pred obema obeležjema. To dejanje ni bilo nujno. Bilo je celo tvegano, saj se je upiralo trdno usidranim predsodkom med obema nacionalnima skupnostma.

Večina Italijanov je dolga leta hodila mimo spomenika štirim junakom, ne da bi jim naklonila dolžno pozornost in vreden spomin. Večina Slovencev je dolga leta hodila mimo obeležja pri fojbah, ne da bi naklonila dolžno pozornost in vreden spomin. Kot bi bili dve izključujoči, nepomirljivi zgodovinski resnici. Ta ravnodušnost in ideološka zamejenost je bila vsaj zadnjih dvajset let toliko bolj osupljiva, ker je bilo nenazadnje sredi l. 2000 naposled objavljeno Poročilo slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije o slovensko-italijanskih odnosih med leti 1880 in 1956.

Glede sporočilne vrednosti obeh omenjenih obeležij si velja v tem poročilu prebrati vsaj dva kratka pasusa. V 9. poglavju, ki obravnava, citiram, »razvejan odpor do fašističnega zatiranja« med drugim piše: »Predvsem slovenska mladina narodnjaške smeri, zbrana v organizaciji TIGR in povezana z jugoslovanskimi, pred začetkom druge svetovne vojne pa tudi angleškimi službami, se je odločila, da bo na nasilje odgovorila z nasiljem. Segla je po demonstrativnih in terorističnih sredstvih in s tem izzvala najstrožje represije.« V tem poglavju je še en pomenljiv zapis, citiram: »Najbolj trajen učinek je fašistična politika dosegla s tem, da je Slovencem vcepila v zavest enačenje Italije s fašizmom in jih z redkimi izjemami prignala do zavračanja malone vsega, kar je izgledalo italijansko.«

Pojdimo zdaj skozi omenjeno poročilo od spominskega obeležja štirim protifašističnim junakom, k spominskemu obeležju pri fojbi. Tako v 10. poglavju med drugim pravi poročilo: »Italiji naklonjeni prebivalci Julijske krajine so doživljali jugoslovansko zasedbo kot najtemačnejši trenutek v svoji zgodovini tudi zato, ker jo je na tržaškem, goriškem in koprskem spremljal val nasilja, ki se je izražal v aretacijah več tisočev, ki so nasprotovali jugoslovanskemu komunističnemu političnemu načrtu – del aretiranih je bil v presledkih izpuščen; v stotinah naglo izvršenih obsodb – žrtve so bile večinoma vržene v kraška brezna, imenovane fojbe.«

Ves najin osebni in politični pogum s predsednikom Mattarello, da se skupno pokloniva pred obema obeležjema in priznava zgodovinske bolečine na obeh straneh in jih spoštljivo, s stiskom rok, vzameva v zgodovinski spomin, je torej bil utemeljen na resnici. Tudi v tem primeru se je še enkrat potrdilo dejstvo, da sta pomiritev in sprava mogoči le na večnem iskanju resnice, njenem priznanju in odpuščanju. Ko sem se konec julija 2020 sprehajal po Kopru, me je zaustavil mlad fant. Segel mi je v roko in se mi zahvalil za to, kar sva bila storila s predsednikom Mattarello. Ganilo me je. Imel je 16 let, bil je pripadnih italijanske skupnosti v Sloveniji in mi je povedal, da je njegova družina spremljala slovesnost pred televizijo s solzami v očeh. Bil sem močno ganjen, prevzemal me je močan občutek zadoščenja.

Dame in gospodje.

Kot rečeno sva od vsega začetka imela pred očmi skupno evropsko prihodnost. Ves čas, iskreno in zavzeto. Zame je bilo posebej čudovito, da sva lahko v kratkem času, tako slikovito povlekla zgodovinski lok od preteklosti v prihodnost, ki jo v najinem primeru zlasti čudovito ilustrira projekt dveh Goric, prestolnice Evropske kulture 2025. To je velika priložnost za poglobitev spoštovanja, razumevanja in prijateljstva med obema Goricama, enim mestom, med obema narodoma, pa tudi priložnost za univerzalno evropsko sporočilo miru in sožitja. Zdi se, da ga že dolga desetletja nismo tako potrebovali, kot ga v tem zgodovinskem trenutku.

V tem trenutku na svetu poteka 55 vojn. Nedaleč od tod se odvija strašna vojna v Ukrajini in strašen konflikt v Gazi. Vmes sem in tja zadrgeta še Zahodni Balkan, kot bi nas hotel spomniti, da mir, zlasti tam, ni samoumeven.

Dame in gospodje.

Današnja slovesnost, ki slavi mir, sožitje, dobrososedstvo, prijateljstvo in združeno Evropo, mirno, varno in z blaginjo za vse, je dobra priložnost, da razmislimo o tem, ali je mogoče vojne preprečiti, ali pa so neizogibne in usojene v vsakem primeru. Zaradi moralne dolžnosti do naših otrok, če zaradi česa drugega ne, moramo narediti vse, kar je v naši moči, da zavarujemo mir, varnost, demokracijo in napredek. To jim dolgujemo. Ni zgodovinskega zagotovila, da je mogoč trajen mir, razen če mi s svojimi ravnanji, majhnimi in velikimi, korak za korakom in vztrajno ne bomo čvrsto verjeli v to in si za to tudi aktivno prizadevali. Medtem ko se je rojevala ruska agresija na Ukrajino, v času, ko je Hamas razmišljal o strašnem terorističnem napadu v Izraelu, ta pa se je nanj odzval z nesorazmerno uporabo sile, v tem času se je tu, v Trstu, začenjalo novo obdobje sožitja in prijateljstva, utemeljenega na resnici in spravi, v evropskem duhu.

Vojna ni neizogibna. Vedno imamo možnost, mislim pa, da tudi moralno dolžnost, da iščemo poti za krepitev miru in varnosti, demokracije in blaginje. Dokazali smo, da zmoremo, skupaj, za skupno evropsko prihodnost. Da bi zavarovali mir in varnost za naše otroke, nam ne preostane nič drugega, kot da sproti sebi in vsemu svetu dokazujemo, da je trajen evropski in svetovni mir nujen in mogoč.

Živimo v trenutku, ko se svet naglo spreminja, postaja multipolaren, njegova politična in pravna arhitektura pa izvira iz starih, preživetih časov konca druge svetovne vojne. Zdaj gre za vprašanje, ali bomo postavili nova pravila svetovne ureditve, po mirni poti, brez da bi temu botroval nov spopad svetovnih razsežnosti. Z vsem, kar sva storila s prijateljem in predsednikom Italijanske republike Mattarello, sva storila zato, ker verjameva v trajni mir in sveto dolžnost državnikov, da si zanj prizadevajo po svojih najboljših močeh. To je njihova moralna dolžnost. Ko sva se tistega ponedeljka, 13. julija 2020, vračala domov, v Rim in v Ljubljano, sva, kot sva si kasneje zaupala, v tem smislu čutila neko globoko izpolnjenost in zadoščenje. Hvala, da ste meni in vsem miroljubnim in demokratičnim ljudem obeh narodov, z vročitvijo tega visokega priznanja dali vedeti, da zlasti v teh, za Evropo in svet nemirnih časih ostajamo zvesti veri v mirno in skupno prihodnost.