Privrženost neodvisnosti je tudi v času pandemije vedno enaka

Elisenda Paluzie, predsednica katalonske nevladne organizacije ANC, Assemblea nacional Catalana, v tem času ena najbolj markantnih osebnosti v Kataloniji, izhaja iz družine katalonskih intelektualcev. Svojo študijsko pot je v celoti posvetila študiju ekonomije. Diplomirala je v Barceloni, magistrirala na ameriški univerzi Yale, doktorirala spet v Barceloni, podoktorski študij pa opravljala na London school of Economics. Leta 2009 je bila imenovana za dekanjo ekonomske fakultete univerze v Barceloni. Že leta 2006 je bila pobudnica gibanja Suverenost in napredek, nato je bila nekaj časa aktivna v stranki katalonske republikanske levice. V širši javnosti se je prvič pojavila leta 2014 s knjigo Zmoremo! Ključi ekonomske vzdržnosti neodvisne Katalonije. Leta 2018 je bila izvoljena za predsednico Assemblee, potem ko je špansko sodišče odredilo zapor za njenega predhodnika Jordija Sancheza, enega izmed obtožencev (in kasneje obsojencev) madridskega procesa proti pobudnikom referenduma za osamosvojitev Katalonije 1. oktobra 2017.

Priložnost za pogovor, ki je seveda potekal po spletu, so bile priprave na katalonski državni praznik, 11. september, ko so se v Barceloni tradicionalno zbirali sto tisoči demonstrantov, nekajkrat več kot milijon, z zahtevo po samostojnosti. Letos pa teh množic ne bo na spregled; pandemija koronavirusa pač terja drugačne prijeme.

Seveda lahko pričakujete, da se prvo vprašanje nanaša na pandemijo covida-19. Kakšno je trenutno stanje v Kataloniji, kako kljubujete koronavirusu, kakšno je stanje v gospodarstvu in seveda v turizmu?

Stanje nikakor ni dobro, prešli smo v drugi val okužb, to je zdaj jasno. BDP je močno upadel, če se ne motim za kakih 16 odstotkov. V juniju so pričakovali, da bodo nekako rešili turistično sezono. Seveda, stanje je različno od kraja do kraja. Tujih turistov v letoviščih je bilo malo, nekoliko bolje kje v notranjosti, kjer je bilo več domačih gostov, ki bi sicer šli v tujino, tako pa so ostali doma. Vsekakor pa sezone niso rešili. Zdaj si prizadevajo, da bi delo potekalo čim bolje in da bi preprečili ponovno zaprtje, kakršnega smo imeli v marcu, šole se bodo odprle prihodnji teden, marsikdo še dela doma, ampak splošno gledano, stanje ni dobro.

Prihodnji teden, 11. septembra, bo nacionalni praznik Katalonije, To je dan, ko ste v prejšnjih letih prirejali množične manifestacije. Več sto tisoč, včasih celo milijon ljudi se je zbralo v Barceloni. Kako boste praznovali letos?

Seveda, na ta dan se že dolgo pripravljamo. Že dolgo se zavedamo, da si letos ne moremo privoščiti, da bi premikali sto tisoče ljudi v Kataloniji, pomislite le, da smo v zadnjih letih vsako leto najeli najmanj tisoč avtobusov, da smo pripeljali ljudi v Barcelono. Zato smo se odločili za decentralizirane demonstracije, 90 jih bo po Kataloniji in glede na informacije o novem valu okužb so začele oblasti pritiskati, naj pobudo omejimo. Tako smo naredili, omejili smo udeležbo, ljudje si bodo dva metra narazen; kjer je mogoče, bodo sedeli, naši prostovoljci bodo skrbeli, da ne bo gneče. Vsega pa nismo hoteli ukiniti; navsezadnje je država pustila odprte številne dejavnosti, tudi restavracije. Skratka, tveganje bo zelo nizko. Geslo letošnje manifestacije bo tudi temu primerno, napisano bo na majicah, ki so že tradicija naših protestov: Dolžnost, da zgradimo boljšo prihodnost, pravica, da smo neodvisni.

Imeli pa bomo tudi množično spletno manifestacijo: ljudje iz vse Katalonije se bodo med seboj povezovali, povezali se bodo z nevladnimi organizacijami, tudi z zdravstvenimi ustanovami. Na dan manifestacije bomo v Barceloni na ekranih prikazali zemljevid teh spletnih povezav. To bo dodatek, ki bo zajel veliko množico Kataloncev.

Omenili ste besedo neodvisnost. Zadnjikrat sem bil v Barceloni v januarju in opazoval mesto. V času referenduma in takoj po njem je bilo prekrito z zastavami in transparenti, zdaj tega praktično ni več. Ali iz tega lahko sklepam, da je volja po neodvisnosti upadla, in da je še bolj upadla v času pandemije?

Seveda so v času pandemije ljudje obremenjeni z drugimi problemi, vključno z brezposelnostjo. Tudi za nas ta čas ni lahek; v zadnjih letih smo bili vedno na ulicah, demonstracije so se vrstile druga za drugo. Je pa res, da javnomnenjske raziskave potrjujejo, da je privrženost neodvisnosti še vedno enaka, da tista dva milijona ljudi, ki so se podali na referendum, še vedno želita katalonsko republiko. Poleg tega pa ne moremo mimo dejstva, da prihaja do odstopanja v strankah neodvisnosti, da ni več nekdanje enotnosti, da med seboj tekmujejo za glasove ob številnih volitvah, da se med seboj pogosto prepirajo. Ljudje to opazujejo in marsikdo si misli, da se bo vrnil na okope, ko bo videl, da stranke resno razmišljajo o neodvisnosti. Vidijo, da zdaj ne obstaja skupni projekt. Kljub temu pa lahko rečem, da so bili odzivi na obsodbo madridskega sodišča zelo odločni: množične manifestacije, celo blokada barcelonskega letališča in nekaterih pomembnih cest in železnic. Družbena mobilizacija je bila zelo visoka, ni pa je spremljal ustrezen odziv institucij in zato se je veliko ljudi umaknilo.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.