»Pri krčenju ravnateljstev se ni spremenilo nič«

Vodja Urada za slovenske šole pri Deželnem šolskem uradu za Furlanijo - Julijsko krajino Igor Giacomini ima občutek, da v slovenski narodni skupnosti v Italiji ni velikega zanimanja za šolsko problematiko. Svoje poglede je brez dlak na jeziku zaupal v pogovoru, v katerem se je dotaknil odprtih vprašanj slovenskega šolstva.

Pred nedavnim je ravnatelj Peter Černic opozoril, da je vprašanje krčenja števila ravnateljev in vodij uprav še vedno nerešeno. Se kaj premika na tem področju ali je še vedno vse ustavljeno?

Glede tega vprašanja bom izkoristil vaše besede: vse je še ustavljeno, kar pomeni, da je ministrska uredba, ki določa krčenje dveh ravnateljstev in vodij uprav, popolnoma veljavna in pravnomočna ter se do danes ni spremenilo nič. To je najbolj žalosten primer okrog šolstva v slovenski manjšini v Italiji, ker, ko se je pisala uredba, smo na pobudo podpisanega in senatorke Tatjane Rojc spomladi leta 2023 sklicali celo pet javnih sestankov. Skratka, zadeva je bila takrat poglobljena, jaz ne pomnim, da bi v zgodovini slovenskega šolstva en problem tako razčlenjeno in javno predebatirali. Od takrat do danes se ni spremenilo čisto nič, tako da si človek postavi vprašanje, če koga ta zadeva sploh zanima.

Kakšen vtis ste si ustvarili? Ali res koga zanima ali se problem rešuje šele, ko teče voda v grlo?

Tu sta znotraj slovenske manjšine dve nerešeni vprašanji: prvo je to, da je pojem »šolstvo«, kot pravijo jezikoslovci, prazna škatla. Se pravi, da smo načeloma čisto vsi za šolstvo in se vsi borimo za šolstvo. Potem pa bi bilo treba razčistiti, kaj pojmujemo z izrazom »šolstvo«, ker je v moji glavi to vezano na ministrstvo in javne šole, v glavah krovnikov pa so šolstvo popoldanski pouk in organizacije, ki spadajo pod krovne organizacije, se pravi, sploh ne vemo, kdo predstavlja šolstvo in kaj pomeni šolstvo. Drugi problem pa je ta, kot sem že javno povedal, da so ti problemi preveliki in da smo v tem trenutku kot manjšinski sistem prešibki, da bi jim bili kos.

Pravite politično prešibki?

Senatorka Tatjana Rojc je bila prva podpisnica dopisa, o katerem ste poročali 17. maja, med podpisniki so bili tudi deželni svetnik Marko Pisani, razni politiki, bivši šolski predstavniki, Fulvia Premolin, razni ravnatelji, delno tudi člani deželne šolske komisije. Ta dopis so poslali v Rim in na ta dopis niso še niti dobili odziva. Tako da se človek sprašuje, kako je mogoče, da, če po enem letu sploh še nimaš nobenega odziva, si politično ne postaviš problema.

Drug primer te brezbrižnosti izhaja iz tega, da že dve leti zapored Dežela FJK ne odobri načrta obsega mreže slovenskih šol. To pomeni, da že dve leti nismo več v uradnem dokumentu, ki določa deželno šolsko mrežo. Naj mi svetnik Pisani ne zameri, ampak ne razumem, zakaj še ni vprašal deželne odbornice Alessie Rosolen, zakaj do tega ne pride. Zato sem si ustvaril mnenje, da ta problematika ne zanima nikogar nič oziroma, da manj, ko Giacomini »razbiva«, bolje je.

Celoten intervju v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku