Pri El Alameinu je šlo za imperializem, ne za »svobodo«

»El Alamein, 23. oktober 1942, kraj in datum, ki pripovedujeta o vrednotah in žrtvovanju, toliko herojsko kolikor tragično poglavje naše zgodovine. Klanjamo se pogumnim italijanskim vojakom, ki so se borili v pesku Severne Afrike. Z njimi se s spoštovanjem spominjamo vseh padlih, ki so žrtvovali svoja življenja za našo svobodo.«

Kdor prebere te besede, bi morebiti utegnil pomisliti, da gre za res slabo šalo ali pa za neumesten izpad kakega fašističnega nostalgika. Ampak ne – gre za pripis, s katerim so na uradnih profilih italijanskega ministrstva za obrambo, ki ga vodi Guido Crosetto, pospremili objavo ob 82. obletnici znamenite bitke pri El Alameinu, majhnem obalnem mestecu v Egiptu, kjer so zavezniške sile pod britanskim vodstvom porazile sile osi, torej nacistične Nemčije in fašistične Italije, kar je pomenilo začetek konca italijansko-nemških imperialističnih avantur v Afriki.

Ni povsem jasno, na katero »svobodo« mislijo na italijanskem obrambnem ministrstvu, saj pri fašističnih »podvigih« v različnih afriških državah ni šlo za nobeno bitko za svobodo, pač pa za imperialistične in kolonialistične aspiracije, zaradi katerih je z življenjem plačalo na tisoče ljudi.

Za mnenje o primernosti takšne objave smo vprašali zgodovinarja Štefana Čoka, o dvoumnem in pristranskem branju zgodovine pa je govoril predsednik ANPI Gianfranco Pagliarulo.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku