V lesenih barakah v strmi grapi nad Vojskim, dobrih 15 kilometrov nad Idrijo, so v noči na današnji dan prvič pognali tiskarski stroj. Natisnili so 4000 izvodov Partizanskega dnevnika, rodila se je tiskarna Slovenija.
Šest barak, v katerih se je pisala ta legendarna zgodba, še stoji, tiskarski stroj je še na svojem mestu, prav tako zaboji, polni svinčenih črk, iz katerih so stavci potrpežljivo sestavljali besedo za besedo, vrstico za vrstico, stran za stranjo. Na današnji dan pred 80 leti jih je Partizanski dnevnik štel štiri.
Partizanski dnevnik, ki velja za edini dnevnik oboroženega upora proti nacifašističnemu okupatorju v Evropi, pa se ni rodil na današnji dan pred 80 leti. Predhodnik Primorskega dnevnika je začel izhajati v vasi Zakriž pri Cerknem novembra leta 1943, natančneje med 25. in 26. novembrom, ko so ga na ciklostil natisnili v 400 izvodih. Nato so ga tiskali v partizanski tehniki Drago, a naklada je rasla in z njo potreba po tiskanem časopisu. Zato so na Vojskarskem začeli postavljati novo tiskarno Slovenija. Dela je vodil gradbeni tehnik Boris Race, partizansko ime Žarko, vodja gradbenega oddelka pokrajinske tehnike Komunistične partije Slovenije.
V prvih dneh septembra 1944 so prvo tiskano izdajo Partizanskega dnevnika natisnili v tiskarni Julij 63 (pozneje Doberdob) pod Govcem, 18. septembra pa v tiskarni Slovenija, kamor so partizani in njihovi sodelavci uspeli pretihotapiti velik tiskarski stroj, ki so ga nabavili v Milanu.
Obisk tiskarne Slovenija je nedvomno doživetje, kot ga je na straneh Primorskega dnevnika pred nekaj tedni (4. 9.) v rubriki Potepanja opisala tudi sodelavka Sara Terpin. Kdor nima priložnosti za obisk - tiskarna se nahaja v predelu gozda, ki ostaja tudi 80 let kasneje težje dostopen -, pa lahko v roke na primer vzame knjigo, ki jo je zadruga Primorski dnevnik izdala ob 60-letnici tiskarne. Knjigo Tiskarna v gozdu - Moja življenjska pot je napisala Marta Ferfolja Bitežnik, ki je septembra 1944 prestopila prag tiskarne Slovenija ... »v kratkem krilu, z nizkimi čevlji in kratkimi nogavicami ter nepodloženo jakno«. Pot iz domačega Mirna je trajala štiri dni, med katerimi je prehodila okrog 50 kilometrov. Na cilj je prispela izmučena in premražena, njena pomoč pa je bila še kako koristna, saj je obvladala poklic, ki se ga je izučila v tiskarni Budin v Mirnu.
V tiskarni Slovenija je bila zaposlena v stavnici. »V stavnici smo delo opravljali sede, ker pa sem bila premajhna, da bi lahko dosegla vse predalčke, so mi stol podložili z deskami,« se v svoji knjigi spominja Marta Ferfolja Bitežnik. »Prve dni smo delali razne obrazce in 17. septembra 1944 smo dobili rokopise prispevkov za Partizanski dnevnik št. 248, prvo številko, natisnjeno v novi tiskarni.« Še isti dan so ga postavili in ponoči natisnili, naslednjega dne pa je bil odposlan v enote prek posebnih kurirskih zvez.
Njena najljubša pa je božična številka, ki je izšla 24. decembra v kar 6220 izvodih. Na prvi strani je bila ob naslovu Mir ljudem na zemlji, upodobljena zimska idila. S cerkvico na griču in partizanom, ki zre v daljavo.