»Pravica do prevoda ne sme biti odvisna od znanja italijanščine«

Člani institucionalnega paritetnega odbora za vprašanja slovenske manjšine so se po desetih mesecih, kolikor jih je minilo od zadnje seje, včeraj sestali na predsedstvu deželne vlade na tržaškem Velikem trgu. Zaradi nesklepčnosti niso sprejeli nobenih sklepov, pač pa se je odvila razprava o temah na dnevnem redu, za katero je predsednik odbora, odvetnik Marko Jarc, po včerajšnjem zasedanju ocenil, da je bila zanimiva in plodna in da je ponudila kar nekaj iztočnic za prihodnje zasedanje, ki bo septembra.

Nedavno smo poročali o odločitvi prizivnega sodišča v Trstu, ki zaposlenim na slovenskih šolah v Italiji ne priznava pravice do zahteve prevoda pisnih odredb, ki se jih tičejo, iz italijanskega v slovenski jezik.

Nujno moramo opraviti pregled tega, kako sodišča tolmačijo 8. člen zaščitnega zakona in nasploh pravico do uporabe slovenskega jezika v odnosu z javnimi upravami in lokalnimi sodnimi oblastmi. Primer, o katerem ste poročali, je le vrh ledene gore. Imamo sodno prakso ustavnega sodišča, kot je razsodba iz leta 2000, in sodbo vrhovnega sodišča iz leta 2015, ki tolmačita, kako naj se uporabljajo ta določila iz 8. člena, ki zadeva slovenski jezik v javni upravi.

Kaj menite o teh tolmačenjih?

Zlasti tolmačenje vrhovnega sodišča se mi zdi nezadovoljivo. Ne zadovoljuje namreč pričakovanj, ki jih ima slovenska narodna skupnost v Italiji do tega vprašanja. Tudi razne sodbe so v razlaganju tega vidika po mojem mnenju sporne. Zato moramo najprej vzeti na znanje, kakšna je situacija. In pričakujem, da bodo zatem tudi izšli predlogi paritetnega odbora.

Obstaja kaka rešitev, ki bi lahko privedla do izboljšanja situacije pri uporabi slovenščine z javnimi upravami?

Najbolj koherentna rešitev bi bila, da bi 8. člen zaščitnega zakona dopolnili.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.