»Prav je, da o Istranih spregovorimo tudi mi«

Množični odhod Istranov, ki so po drugi svetovni vojni v več valovih zapustili svoje domove, odšli v Italijo (nekateri še dlje) in za sabo pustili prazna obalna mesta, je navadno tema, ki se je loteva predvsem italijanska javnost – včasih strokovno, večkrat površno, še zlasti pa 10. februarja. Na slovenski strani je ta tematika, če izvzamemo nekatere zgodovinarje, večinoma zamolčana. Tako pa vzporedno in časovno neusklajeno tečeta italijanski in slovenski nacionalni spomin, saj se diskurz prvega pogosto začne šele pri letu 1945, drugi pa se tam konča.

V to jabolko je odločno ugriznila dr. Katja Hrobat Virloget, izredna profesorica, prodekanja za znanstveno raziskovalno dejavnost Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem ter predstojnica tamkajšnjega Oddelka za antropologijo in kulturne študije. V svojem delu V tišini spomina, ki je lani izšlo v sodelovanju med Založništvom tržaškega tiska (ZTT) in Založbo Univerze na Primorskem, se je avtorica, po izobrazbi etnologinja, na podlagi 53 intervjujev in drugega gradiva posvetila »eksodusu«, še predvsem pa tistim ljudem, ki so ostali v Istri. Kot sama pravi, je večinoma naletela na »nepremagljiv zid«, saj je za marsikoga govoriti o tedanjem dogajanju preveč boleče.

Zakaj je po vašem mnenju pomembno, da tudi Slovenci spregovorimo o množičnem odhodu Italijanov iz Istre?

Ker je to popolnoma spregledana in zanemarjena tematika. Medtem ko predstavlja »eksodus« dogodek, na katerem sloni viktimizacija Italijanov, se mi obnašamo, kot da to ni nič. Kot da so odšli samo tisti, ki so si to zares želeli, v glavnem fašisti. Še pred kratkim sem slišala nekoga reči, da »saj so odšli samo tisti Italijani, ki so se bili priselili sem«. Tako da ljudje v Sloveniji sploh ne vedo, kakšna drastična sprememba se je zgodila, predvsem v mestih, in v bistvu zanikajo ter ne priznajo, da je bila tudi na naši strani krivda. Ozemlje je bilo etnično očiščeno, vprašanje je, če je bilo to namerno ali ne. O tem se ne da nič reči.

Jugoslovanska oblast je imela, kot pišete, glede tega pojava dvoumno, nejasno držo. Enkrat so odhode preprečevali, drugič so jih spodbujali.

Noben doslej najdeni dokument ne potrjuje tega, kar pravijo Italijani, da je šlo za namerno izvajano etnično čiščenje. Ni bilo najti niti enega dokumenta, ki bi o tem govoril. Je pa res, da se je etnična homogenizacija zgodila. Na slovenski strani so se v to multikulturno okolje priselili ljudje, ki so pripadali »pravemu narodu«, slovenskemu, na italijanski strani pa so bili ezuli zlorabljeni za etnično homogenizacijo krajev, na Krasu in tudi drugje, kjer je prišlo do italijanizacije. To so ljudje, ki so bili zlorabljeni od politike.

Skratka, ne moremo zanemariti tako pomembnega dela naše zgodovine ter dvigniti roke, češ da mi nismo imeli nič pri tem. Jaz sem se ukvarjala predvsem s temi, ki so ostali v Istri. Oni so doživeli marsikaj in to je tabu, o katerem ne zmorejo govoriti.

Več v jutrišnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.