»Poznati moraš kontekst, da vidiš, kar je s podatki nevidno«

Neverjetno zgodaj, že takoj po mali maturi na nižji srednji šoli na Opčinah je Alex Skerlavaj začel razvijati podjetniško žilico. Po maturi na tehniškem zavodu Jurija Vege v Gorici je ustanovil podjetje Delex, v katerega so se nedavno povezali trije novi družabniki, in je danes predvsem agencija za svetovanje na področju digitalnega marketinga. Med omembe vrednimi strankami so Občina Milan, spletni oglasniški portal Subito.it, finančna družba Finest, holding Friulia, prevozno podjetje Trieste Trasporti, banka ZKB Trst Gorica in tudi naš dnevnik. Sedež Delexa je v Trstu, kamor se Skerlavaj pripelje iz Milj, kjer si je uredil dom.

Na spletni strani vašega podjetja piše, da ste zagovornik holističnega, se pravi celostnega pristopa. Bi razložili?

Nekateri mislijo, da zadošča analizirati podatke, če hočeš sprejeti najboljšo odločitev. Ni tako. Pomembno je poznati celoten kontekst, da vidiš, tudi kar je s podatki nevidno. Če razumeš kontekst, veš, kaj se bo zgodilo jutri, ne pa samo, kaj se dogaja danes.

Če bi želeli razumeti vaš podjetniški uspeh, bi zato morali poznati tudi vaše otroštvo?

Da, verjetno.

Koliko ur ste takrat presedeli pred zasloni?

Takrat je bilo zaslonov precej manj.

A rojeni ste leta 1990, odraščali ste, ko so bili računalniki že v razmahu ...

K nam domov je prvi računalnik prišel leta 2000. Internet smo zelo malo uporabljali. To so bila leta telefonske povezave. Če si hotel brskati po spletu, si se moral najprej prepričati, da doma nihče ne potrebuje telefona. Vsekakor, mene so zanimale videoigrice in s tem se je vse začelo.

Kako?

Videoigrice so bile precej drage, zato sem jih skušal kopirati. Priznam, da to ni bilo etično, ampak to so počeli vsi. Na spletnih straneh v angleškem jeziku sem poizvedoval, kako se to dela. Nato sem si med nogometno tekmo takoj po mali maturi zlomil ključnico. To je bilo odločilno. Načrti za poletje so splavali po vodi. Začel sem brati knjigo o HTML-kodiranju za spletne strani in ustvaril svojo o kopiranju videoigric.

Neetično ravnanje, kot ste sami rekli, ste objavili kar na spletu?

Veljalo je opozorilo, da je kopiranje dovoljeno samo v primeru, da si želiš ustvariti varnostno kopijo. Vemo pa, kako je res bilo. Te spletne strani sicer na začetku ni nihče opazil. Takrat sem si postavil vprašanje, okrog katerega se še danes vse vrti: kaj je treba narediti, da se tvoja spletna stran pojavi na vrhu iskanj na spletu?

Ste vse to odkrivali kot samouk?

Da. Ko sem razumel, kako to deluje, je moja spletna stran Cdcopy.it imela po 5.000-6.000 obiskovalcev dnevno. To je bilo za tiste čase, ko še ni bilo pametnih telefonov in hitre povezave, kar precej. Razna podjetja, na primer TDK, so me kontaktirala za oglaševanje.

Bili ste še mladoletni. Vas fiskalna zakonodaja ni ovirala?

Ne, delal sem po sistemu akontacije davka do meje 5000 evrov na leto. Vedno bom hvaležen Ivu Simoniču, ki mi je na Opčinah odstopil majhen prostor v pisarni nasproti končne postaje tramvaja. So se pa v določenem trenutku začela oglašati društva proti spletnemu piratstvu ...

Ste se ustrašili?

Da. Zato sem po dveh letih spletno stran prodal in ustvaril novo. Objavljali smo ocene raznih računalniških komponent. Podjetja, kot sta Asus ali Intel, so nam začela pošiljala svoje kose.

Zakaj uporabljate prvo osebo množine?

Ker stran sem ustvaril sam, a na forumu sem spoznal druge ljudi, ki so se mi pridružili.

Glede na to, koliko ste že vedeli o računalništvu, ste se na tehniškem zavodu Jurija Vege v Gorici dolgočasili?

Šola je bila koristna, saj so nas učili programiranja in drugih stvari, ki jih nisem poznal. V drugem razredu smo na primer razvili projekt, v sklopu katerega smo testirali računalniške komponente. Poglobil sem znanje na tem področju in ugotovil, da obstajajo tudi nekakšna tekmovanja v tem, kako uspešno znaš pospešiti računalniške frekvence in povečati njihovo zmogljivost. S kolegi sem začel preizkušati razne metode za hlajenje, recimo s suhim ledom ali tekočim dušikom. Bil sem na državnem prvenstvu v Sieni, nato kot kapetan italijanske ekipe na evropskem v Pragi in tudi na svetovnem prvenstvu v Tajpeju. Tam smo se uvrstili na peto mesto.

Kdaj je bilo to?

V četrtem ali petem razredu.

Kakšen je bil vaš šolski uspeh?

Komaj sem prišel skozi. Pri tehničnih predmetih sem bil dober, pri ostalih ne. Tudi s profesorji sem se včasih »spričkal«. Nisem se mogel sprijazniti, da moram veliko časa vlagati v predmete, ki mi niso všeč.

Kakšen odnos ste gojili do, recimo, književnosti?

Književnost mi na na noben način ni bila všeč.

Ste pa radi brali, če ste že po mali maturi pogoltnili knjigo o HTML-kodiranju ...

Tehnične knjige sem bral, tako kot jih še danes. Berem tudi knjige o organiziranosti podjetij. Te so skoraj že filozofske.

Ko ste maturirali, ste očitno že vedeli, kaj boste počeli v življenju ...

Vpisal sem se na ljubljansko univerzo, a takrat sem že imel podjetje. Delo in študij sta šla težko skupaj, zato sem po nekaj mesecih opustil študij.

Ste bili na začetku edini družabnik?

Na začetku sem bil edini.

Držijo zadnji prosto dostopni podatki na spletu, da trenutno imate devet zaposlenih in da beležite približno pol milijona evrov letnega prometa?

V podjetju dela 13 ljudi, zato verjetno niso všteti partnerji. Lani smo ustvarili nekaj več kot 600.000 evrov prometa. Z leti smo se razširili, razvoju spletnih strani smo dodali tudi SEO svetovanje (SEO je kratica za Search Engine Optimization – gre za optimizacijo vidljivosti spletnih strani, op. ur.). Svetovanje na področju marketinga je zdaj naša glavna dejavnost, z razvojem spletnih strani se v bistvu ne ukvarjamo več.

V bistvu svetujete strankam, kako naj oglašujejo na spletu?

Da. Najprej definiramo strategijo in potem se ukvarjamo z operativnim delom, ki vključuje kampanje na Googlu, Instagramu, Facebooku, Tiktoku ... Analiziramo in testiramo razne možnosti, ugotavljamo, kje so morda kakšne omejitve, iščemo alternative ...

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.