»Potrebno bo še vedno poslušati dva zvona, da se resnica prav spozna«

Seznam objavljenih razprav, člankov, ocen in knjig Branka Marušiča obsega preko 2500 enot. Nedavno je goriški zgodovinar s preglednim člankom sodeloval pri izdaji skupinsko napisane knjige o vojni tragediji Bizjakove družine na Predmeji in je primer ene (sicer srhljivih) izmed stotin raziskav, ki se jim je posvetil v svojem življenju in zadevajo Primorsko.

Čemu prav Primorsko?

Najprej naj pojasnim, da gre za knjigo Brgitni. Za zapis o zločinu (24. 2. 1943) pripadnikov italijanske vojske, ki so na tako krut način sledili Mussolinijevim grožnjam, ki jih je izrekel ob obisku Gorice, konec meseca julija 1942. Za poboj družine Bizjak sem izvedel kasneje in bil sem prepričan, da bo potrebno to dejanje raziskati s poznavanjem zgodovinskih virov. To nalogo je opravil dr. Tone Ferenc. Literarno sta dogodek predstavila pisatelja dr. Danilo Lokar in Tone Partljič, slikarsko pa ga je upodobil Tone Kralj z delom Angelska gora 1942.

Knjiga se je samodejno pridružila vsebinam o zločinih Italije na njenih vzhodnih mejah o čemer so razpravljali na nedavnem festivalu èStoria v Gorici. Poleg tega pa je knjiga tudi opozorilo na spregledano sliko Toneta Kralja, ki je s svojimi upodobitvami zarisoval slovenske zahodne narodnostne meje in prikazoval žrtve Slovencev v boju zanje.

Ob značilnostih obmorske lege je Primorska preživela pestrost zgodovinskih dogodkov, tudi ko so jo ločili od matičnega prostora ter jo povezali z romanskim svetom v okviru Julijske krajine.

Sledila je svojstvenemu razvoju, a vse, kar se je dogajalo na Slovenskem, je odmevalo tudi na Primorskem. To velja tudi za obdobje druge svetovne vojne. Dokazovati je bilo treba in s strokovnimi pristopi izpostaviti, da tu ni bilo kolebanja na državniški ravni, še najmanj med prebivalstvom. Toliko bolj, ker je bila nasprotna stran (pogosto sovražna) bolehala na nepoznavanju slovenskih virov. Pravo osuplost povzroča stalno priznavanje tolikšnega pomanjkanja slovenskega gradiva zaradi nepoznavanja jezika. To zapletenost lahko v odtenkih poznajo le tisti, ki so tu doma...

Sem Primorec, Goričan in mislim, da še vedno nekaj novega odkrijem v zvezi z razmerami, ki so nastale in še nastajajo, v tisočletju in še več, na ozemlju slovansko-romanske neposredne soseščine. Gre za jezikovno in civilizacijsko-kulturno različnost, pa tudi za sorodnosti ter za razmerje moči in vpliva med mestom in vasjo, kar je pozneje pri določanju državnih meja odigralo svojo vlogo ter jo ima v nekaterih ozirih tudi še danes. O tem problemu sem nekaj gradiva zbral – v knjigah Il vicino come amico, realtà o utopia? (Gorica, 2007) in Sosed o sosedu (Trst, 2012).

Sicer pa je nekaj zgodovine bilo tudi »v živo« ...

Doživel sem jo, ko sem videl streljanje med nemško vojsko in partizani v času goriške fronte (1943). Takrat sem tudi videl prvič mrtvega partizana. Bil sem priča nočnemu letalskemu napadu na solkanski železniški most, videl sem preko Soče umikajoče se četnike. V Solkanu pa zmagovite borce Škofjeloškega odreda ter na domačem dvorišču iz partizanov prihajajočega očeta in naj navedem samo še svoje sodelovanje v Gorici pri demonstracijah »za pravične zahodne meje« ali pa poslušanje govorov Edvarda Kardelja na Vojskem in maršala Tita na Okroglici (1953). Vse to je tudi ostalo trdno zasidrano v mojem spominu. Zanimanje za Primorsko v okviru slovenske in svetovne zgodovine se je z opisanimi doživljaji le poglabljalo in sem to preteklost še bolje spoznaval in dojemal v razgovorih s številnimi živimi pričami, z branjem in s študijem zgodovinskih objav ter v najvišji obliki s poslušanjem predavanj odličnih univerzitetnih učiteljev.

Vsi ti izviri so me pripeljali do poklica, omogočili in narekovali pisanje zgodovine in službovanje ter delovanje v poklicu na ustreznih ustanovah. Odločil sem se, da se posvetim zgodovini 19. in 20. stoletja, zlasti na Primorskem, kjer sta se neposredno konfliktno srečevala italijanski risorgimento in rosna, a hkrati zelo zrela slovenska politika s svojim političnim programom. Seveda pa zanimanja za preteklost nisem niti prostorsko, niti časovno zamejil in me je zanimal tudi srednji vek, ki se je odvijal na celotnem Primorskem. Lahko dodam, da sem svojo prvo javnosti namenjeno objavo še kot študent (1961) posvetil partizanskemu Rdečemu križu na Primorskem.