Pol stoletja od začetka afere Watergate

Malo po 1. uri zjutraj v soboto, 17. junija 1972, je 24-letni varnostnik Frank Wills v predelu luksuznega hotela Watergate na obali reke Potomac v Washingtonu, namenjenemu pisarnam, opazil, da so bile ključavnice nekaterih vrat prelepljene z lepilnim trakom. Odstranil ga je, tako so se lahko vrata zaprla.

Ko se je med svojim izvidniškim sprehodom po kaki uri vrnil na tisto območje hotela, je obstrmel: na ključavnicah je bil spet nameščen lepilni trak. Poklical je policijo, ki je v šestem nadstropju hotela, sedežu volilnega odbora Demokratske stranke, odkrila in aretirala pet ljudi.

Dva dni pozneje je Washington Post objavil novico o aretaciji. Istega dne, 19. junija, je nekdanji ameriški pravosodni minister John Mitchell, ki je medtem postal vodja volilne kampanje za ponovno izvolitev Richarda Nixona za ameriškega predsednika, izjavil, da republikanska volilna kampanja nima nobenega opravka z »dogodkom v hotelu Watergate«.

Drugi ameriški časopisi novici o aretaciji peterice niso posvetili večje pozornosti. Ocenili so, da gre za navaden tatinski vlom. Edino Washington Post se je vanjo poglobil in po zaslugi novinarjev Boba Woodwarda, Carla Bernsteina ter tudi drugih postopno ter ob številnih ovirah razkril, da so bili v dogodek vpleteni sodelavci obveščevalne agencije Cia, Republikanske stranke in samega predsednika ZDA. Šlo je za primer vohunjenja na najvišji ravni.

Richard Nixon je bil pozneje prisiljen k odstopu, afera Watergate pa predstavlja še danes najbolj znano in slovito novinarsko raziskovalno preiskavo. Dokazala je, da je novinarstvo, tisto pravo, res varuh demokracije.