Poezijo je začela graditi na izrezkih

Povsem novo poglavje v vseh ozirih: odhod iz Sofije je za Liliyo Radoevo pomenil popoln preobrat. Zamenjala je državo, jezik in tudi način umetniškega izražanja.

Med pripovedmi zbirka kolaž pesmi: za knjigo Trieste - Uno sguardo intimverso (Trst - Intimno-protislovni pogled) ste sestavili pesmi iz izrezkov iz časopisov in revij. Kako to, da ste se odločili za tak način umetniškega izražanja? Prej ste namreč pisali poezijo in v Bolgariji objavili tri zbirke.

Začelo se je kot nekakšna igra. Poskusila sem kar tako, potem pa sem začela izrezovati bolj sistematično. To sem začela početi še v Bolgariji, sestavila sem daljši »rokopis«, ki pa ni bil objavljen. Ko sem bila v Italiji že štiri ali pet let, sem si rekla, zakaj ne bi poskusila še v italijanščini. Po eni strani sem obnovila kreativno igro, po drugi pa je šlo za jezikovno vajo. Pripravila sem si številne izrezke, jih razporedila po mizi in jih preučevala. Bilo jih je toliko, da so zasedli jedilno mizo skoraj v celoti in sem jih morala ob obedih umikati, da sva lahko z možem jedla. Posamezne izrezane stavke sem brala toliko časa, dokler me kakšen ni posebej pritegnil. Na tem sem nato začela graditi poezijo. Nikoli nisem začela z že izdelano zamislijo, pustila sem, da se je pesem sama rojevala. Ko se jih je kar nekaj nabralo, sem jih dala v branje znancu poetu, ki mi je svetoval, naj jih objavim. In tako je leta 2015 izšla publikacija Tiramisù dai giornali.

Če se ne motim, ste nam na predstavitvi knjige zaupali, da ste v Italijo prišli iz ljubezni ...

Zgodilo se je pred osemnajstimi leti, v Trst pa sem prišla leta 2017. Vsega je kriva poezija. Svojega bodočega moža, ki je sin Italijana in Bolgarke, sem spoznala v Sofiji. Prebral je nekaj mojih pesmi in me želel spoznati. Bila je ljubezen na prvi pogled. Od prvega, no mogoče od drugega srečanja dalje, se je vse začelo odvijati zelo hitro. Kar naenkrat sem se znašla v Italiji. Nisem znala besedice italijanščine. Mož, s katerim sicer govoriva bolgarsko, je zjutraj odhajal v službo in se vračal zvečer. Jezika sem se naučila sama, moja učiteljica je bila televizija: usedla sem se na divan pred televizor z zvezkom v roki in s slovarjem pri roki. Nekje v tretjem letu bivanja v Italiji sem začela brati italijanske tekste in knjige. Veliko sem brala, ogromno prebrala. Šlo je za velik izziv, ki sem ga morala dobiti, drugače ne bi nikoli mogla komunicirati z drugimi.

Celoten intervju lahko preberete v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku v Poletnem miksu. Kot vsak petek objavljamo tudi stran Relax s križanko in drugimi igrami. Nadaljujejo se tudi novela Uršca Grnatca Borisa Pangerca, strip o Plečniku in roman Dušana Jelinčiča Bela dama Devinska, ki ga krasijo fotografije Maria Magajne.