»Po desetih mesecih sem odplačala desetletni kredit«

Obeti niso bili dobri: ne ko je zapustila šolo ne ko so ji v banki odrekli kredit zaradi bedastega predsodka, češ, ženska ne more biti uspešen mehanik. Kako je Petra Cercego, vodja centra za tehnične preglede v Villi Vicentini, tem bančnikom lepo vrnila milo za drago ...

Ko slišimo za mlade, ki so odšli iz Trsta, si predstavljamo, da živijo v velemestih. Vi imate svoj center za tehnične preglede v Villi Vicentini. Kako ste končali tam?

Najprej sem kupila hišo na Goriškem, v Špetru ob Soči.

Zakaj ste se iz Trsta preselili tja?

V drugem razredu višje srednje šole sem zapustila geometrski oddelek zavoda Žige Zoisa v Trstu. Zaposlila sem se. A že po približno enem letu sem si rekla, da tako ne bo šlo. Vpisala sem se v večerno šolo za geometre v Pordenonu in jo tudi končala. Zvečer sem hodila v šolo in čez dan sem delala, tudi po dve deli hkrati, eno zjutraj in eno popoldan. Živela sem v najemu, pod Katinaro, a plačevala sem več kot 600 evrov mesečne najemnine. V tistih knjižicah, v katerih so bili oglasi za hiše in stanovanja, sem opazila, da so cene v krajih, kot so Turjak ali Špeter ob Soči, dosti nižje. Sploh nisem vedela, kje bi to bilo, a sem poskusila. Imela sem 22 let, ko sem dobila kredit za stanovanje v Špetru ob Soči. Zdaj vem, da obstaja to območje, ki ni Furlanija, ampak se mu reče Bizjakerija (se nasmehne).

A delavnico imate v Villi Vicentini ...

Zaradi naključja. Kot prvo moram povedati, da sem delala marsikaj. Zamenjala sem osemnajst služb.

Osemnajst?

Da, kar delam zdaj, je moje osemnajsto delo.

Bi našteli nekaj teh prejšnjih?

Bila sem natakarica, geometer, delala v raznih uradih, prodajala računalnike ... Veliko sem se peljala z avtomobilom, in ko sem enkrat bila v Villi Vicentini zaradi tehničnega pregleda, sem mehaniku slučajno omenila, da sem geometer, a da ne dobim službe, kot si jo želim. Predlagal mi je, naj pridem k njemu opravljat tehnične preglede. Prihajala bi zvečer po službi in podpisovala potrdila. To ni mogoče. Sem pa potem ponoči pomislila, da sem res naveličana svojega življenja in da bi lahko poskusila odpreti svoj center za tehnične preglede.

Tam v Villi Vicentini?

Da. Zraven tistega mehanika je bil namreč salon, kjer so prodajali avtomobile. Salon so ravno zaprli, ker se je lastnik upokojil. Zato je bil ta prostor na razpolago. A center za tehnične preglede ogromno stane. Moraš imeti preskuševalno stezo, da testiraš hitrost, zavore, kolesa in vse, kar je treba.

Koliko stane preskuševalna steza?

70.000 evrov. Imela sem 25 let, ko sem šla v banko prosit za posojilo. Njihov odgovor me je pretresel.

Kaj so vam rekli?

Direktor, starejši gospod, mi je rekel, da sem mu všeč, da bom v življenju gotovo uspešna, a da mi ne more ugoditi zaradi tega, kar so napisali v uradu za oceno tveganja. Ni mi točno prebral, rekel pa mi je, da sem ženska, ki je po izobrazbi geometer in ki zvečer dela tudi kot natakarica, in da zato ne morem biti uspešen mehanik.

Težava je bila že to, da ste ženska?

Da. Če bi bila inženirka, bi bilo seveda drugače, a vseeno sem jaz opravila ustrezne tečaje – plačala sem jih tudi po tisoč evrov. Za svojo delavnico oziroma za odkup lizinga sem potrebovala 30.000 evrov.

Kako ste nato dobili denar, ki ste ga potrebovali?

S hipoteko stanovanja, za katerega sem že plačevala kredit. V banki so mi takrat dali teh 30.000 evrov. Potem je prišla na vrsto moja revanša. Po desetih mesecih sem šla v banko in rekla, da želim poravnati dolg. Začudili so se. Po desetih mesecih sem odplačala ves kredit, ki je bil mišljen za deset let.

Očitno ste s komaj odprtim centrom za preglede že veliko zaslužili ...

Da. Center je na srečo na državni cesti. Postavili smo veliko tablo, nalašč roza barve. Za kritje vseh stroškov bi morala v enem mesecu opraviti 104 preglede. Prvi mesec sem jih že sto. Potem je bilo vsak mesec zmeraj več strank. Bili smo mladi, hitri in imeli smo novo opremo.

Koliko pregledov opravite mesečno?

Ne bom povedala, ker bodo drugače vsi želeli odpreti centre za tehnične preglede (se zasmeje). Recimo 40 na dan.

Koliko zaposlenih ima vaš center?

Poleg mene delata še dva mehanika. Eden od teh je moj fant, oče mojega otroka. Vsi delamo vse, kar mi zelo ustreza. Če sem recimo v uradu in se naveličam, grem takoj v delavnico. Ljudje napačno mislijo, da je delo v uradu najlažje. Ni res.

Zakaj?

Ker moraš poslušati ljudi. Ljudje, ki pripeljejo avto na pregled, se ustavijo in začnejo govoriti s tabo o vsem mogočem. Kot če bi bili v baru ali pri psihologu. Včasih ne morem več, grem rajši v delavnico.

In kako se stranke obnašajo do vas? Jih preseneti, da bo vozilo pregledala ženska?

Seveda ni prijetno, kako te pogledajo. Predvsem med starejšimi Furlani je veliko nezaupanja. Recimo, ko nekdo pripelje kamper in ga jaz peljem do preskuševalne steze, so v skrbeh in hodijo za mano. Če ga pa vozi moj sodelavec, se niti ne ozrejo.

Kaj se zgodi, ko dokažete, da veste, kako se dela?

Pohvalijo me. A na začetku je vedno tisto neprijetno nezaupanje. Ljudje ne vedo, da imam za sabo že 70.000 pregledov in več tečajev. Na začetku sem takoj želela pokazati stranki, da znam. Kar pa ljudem ni bilo všeč, predvsem mehanikom.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.