Na dvojezični šoli v Špetru se pripravljajo na slovesno proslavljanje 40-letnice delovanja, ki bo 15. oktobra ob prisotnosti predsednice Republike Slovenije Nataše Pirc Musar. Vsekakor so po štirih desetletjih dejavnosti še vedno polni navdušenja, kot izhaja iz občutkov z obiska na šoli.Po besedah ravnatelja šole Davida Clodiga je to, kar dela špetrsko šolo posebej privlačno, prav dvojezični značaj ter dejstvo, da se preko jezika učencem in družinam odpira tudi pot v drugi svet, druge kulture. Potem je tu tudi bogata ponudba, ki jo na šoli pripravijo v sodelovanju s slovenskimi društvi in organizacijami v videmski pokrajini.
»V Špetru smo uresničili sistem, po katerem vsi med seboj sodelujemo,« pravi Clodig, ki posebej poudarja pomen sodelovanja z Glasbeno matico in Zavodom za slovensko izobraževanje, ki med drugim ponuja podaljšano bivanje in druge dejavnosti, kot so motorika za majhne otroke, pomoč pri opravljanju domačih nalog ter tečaje joge ali šaha v slovenskem jeziku. »Najbolj pomembno je namreč, da imajo otroci priložnost uporabljati slovenski jezik tudi zunaj šole,« pravi ravnatelj.Šola deluje po modelu »ena oseba - en jezik«. Kot pravi učiteljica Antonella Bucovaz, ki poučuje že 38 let in ji je šola postala dejansko drugi dom, to pomeni, da na osnovni šoli pouk vseh predmetov poteka dopoldne v enem, popoldne pa v drugem jeziku – v četrtek, 10. oktobra, je bila npr. dopoldne na sporedu italijanščina, popoldne pa slovenščina, vsaka dva dneva pa se ta vrstni red obrne.
»Ta model je za nas zelo primeren in deluje, če bi ustanovili samo slovensko šolo, bi bilo premočno za našo skupnost, ker ima Benečija drugačno zgodovino,« pravi učiteljica, ki se vsak četrtek skupaj z ostalimi kolegicami posveti načrtovanju pouka.Na nižji srednji šoli je dvojezični pouk urejen drugače: polovico predmetov poučujejo vedno v italijanščini, polovico pa vedno v slovenščini, pravita profesorja Matia Simoncig (matematika in naravoslovje v italijanščini), ki je drugače svojčas tudi sam obiskoval dvojezično šolo, in Elia Zavadlav (slovenščina, zgodovina in zemljepis v slovenščini), ki prihaja z Goriškega in skuša vključiti pouk oz. vadbo slovenščine tudi pri pouku zgodovine in zemljepisa, zaradi močne prisotnosti otrok iz italijanskih družin pa se zlasti slovenščina poučuje skoraj kot tuj jezik. Kljub raznolikim odzivom dijakov je izkušnja zanj doslej pozitivna.
V otroškem vrtcu potekajo dejavnosti ob prisotnosti dveh vzgojiteljic, ena komunicira z otroki v slovenščini, druga pa v italijanščini, razlaga Antonella Scaunich, ki prav tako poučuje že 38 let v vrtcu, ki je postal tudi njena družina. Sama poudarja predvsem povezavo z družinami in okoljem, da se še bolj poudari slovenski jezik, uporabljajo tudi narečje, predvsem v trenutkih prostega časa, sprehodov in obiskov starih staršev, srečevanje s katerimi pa ima velik pomen, saj je njihovo pripovedovanje pravljic v slovenskem narečju pomagalo celim družinam, da se jim je odprl svet, pravi Scaunich, ki je prepričana, da »to pomaga dati moč jeziku«.