Pevke Stu ledi na beneškem bienalu

Britanska arhitektka, pedagoginja in pisateljica Lesley Lokko je za povezovalno nit letošnjega 18. arhitekturnega bienala izbrala Laboratorij prihodnosti. Bodočnost arhitekture bolj kot v stavbah, oblikah, materialih in strukturah vidi v njeni zmožnosti spreminjanja našega pogleda na svet ter v uresničevanju vizij sodobne, raznolike in inkluzivne družbe. To so tudi načela, ki so milanski kolektiv Fosbury Architecture vodila pri idejni in tehnični postavitvi italijanskega paviljona v Arzenalu, kjer je še danes na ogled tudi slovenski paviljon.

V italijanskem paviljonu je naletela na veliko zanimanje in radovednost inštalacija z naslovom Sot Glas, ki sta si jo zamislili tržaška umetnica albanskega rodu Ana Shametaj, ter Furlanka Giuditta Vendrame. Večjezični glas od spodaj (sot v furlanščini), ki je nastal za tržaški Kleine Berlin, podzemni tunel v Ul. Fabio Severo, vodi na sprehod med težkimi življenjskimi zgodbami na meji med Italijo in Slovenijo, prej pa Jugoslavijo.

Ključno vlogo imajo ljudske pesmi, v katerih se italijanščina prepleta s slovenščino, furlanščino, tržaškim narečjem in drugimi jeziki (napev v čast migrantom je v pastunščini). Svoje glasove so med drugimi temu zanimivemu projektu posodile pevke tržaške ženske pevske skupine Stu ledi. Slišati je beneško Oj, Božime ter rezijansko Lisica ta fasalawa.

Shametaj in Vendrame se v besedilu, ki spremlja njuno inštalacijo, za sodelovanje zahvaljujetai beneškemu društvu Robida in kulturni delavki Donatelli Ruttar ter slovenski raziskovalki Marjeti Pisk.