Največja italijanska dnevnika – Corriere della Sera in Repubblica – se z veliko pozornostjo spominjata Borisa Pahorja, kar sicer velja za vse italijanske časopise. V milanskem dnevniku se preminulega pisatelja spominja Claudio Magris, v Repubblici pa Paolo Rumiz, ugledna Tržačana, ki se poklanjata velikemu someščanu.
Magrisu se Pahorjeva smrt zdi neverjetna, »saj je bil pisatelj del mojega oziroma našega življenja«. Avtor Donave izpostavlja, da je bil pokojni književnik vedno na strani svojih ljudi, Slovencev, tudi v času, ko je bilo to nevarno in tvegano, ni bil pa nikoli nacionalist. Magris omenja Pahorjevo prijateljstvo s someščanom, republikancem Gabrielejem Foschiatijem, ki je umrl v nacističnem taborišču.
Rumiz piše, da se je Pahor s svojim tako dolgim življenjem maščeval fašistom, ki so pred njim požgali Narodni dom in mu potem povzročili še toliko zla in trpljenja. V svojem članku se Rumiz spominja sprehodov s Pahorjem (pogovarjala sta se vedno v tržaškem narečju) po Krasu in njegovo skrb za Gonars in Visco, kjer tamkajšnje fašistično taborišče tone v pozabo. »Dragi Paolo, misliš tudi ti, da sem nacionalist, samo zato, ker se vedno spominjam trpljenja, ki ga je Slovencem povzročil fašizem,« je Rumiza, in ne le njega, stalno spraševal Pahor.
»Zbogom Boris Pahor, 108 let spominjanja, bitk za individualno svobodo, manjšine in demokracijo. Človek meje in srečevanja«. To je spremno besedilo vinjete, ki jo je Mauro Biani danes v Repubblici posvetil Pahorju.