Odšel je Samo Pahor

Obdan s svojimi najdražjimi je v nedeljo zvečer umrl tržaški zgodovinar, šolnik in aktivist za pravice Slovencev v Italiji Samo Pahor. Med svojim pestrim življenjem je bil Pahor, ki se je rodil leta 1939 v Trbovljah, vsestransko dejaven. Bil je profesor zgodovine na tržaških in goriških nižjih in višjih srednjih šolah, sindikalni predstavnik slovenskega učnega osebja, nato pa tudi ravnatelj. V 90. letih prejšnjega stoletja je bil izvoljen v tržaški občinski svet na listi Slovenske skupnosti. Napisal je marsikatero publikacijo. Nenazadnje ne gre pozabiti na njegov doprinos pri sestavi zemljevida Tržaško ozemlje: zemljevid s krajevnimi in ledinskimi imeni.

Velika večina ljudi pa je profesorja Pahorja poznala kot neutrudnega borca za pravice Slovencev v Italiji. V osemdesetih letih je s svojo vztrajnostjo dosegel, da se je o teh pravicah izreklo ustavno sodišče, svoje pobude je vodil z družbeno političnim društvom Edinost. Ob njegovi sedemdesetletnici je odgovorni urednik Primorskega dnevnika Dušan Udovič zapisal, "da so pravice naše skupnosti zanj postale življenjska izbira, včasih celo na ravni obsesije". Njegove marsikdaj neortodoksne metode so bile odraz njegove zagrizenosti in prepričanja v možnost izboljšave našega položaja. Voščila je Udovič takrat sklenil s to mislijo: "Nekaj moramo priznati, tudi tisti, ki se s Pahorjevimi metodami pogosto ne strinjamo. Če bi vsakdo na individualni ravni naredil le delček tega, kar je v svojem življenju za pravice naše skupnosti naredil Samo Pahor, bi bili glede pravic na boljšem, kot smo. To želi biti iskrena ugotovitev brez retorike in hkrati priznanje Samu za vztrajanje in pogum."

Pred dobrim mesecem je Sama Pahorja zapustila ljubljena žena in zvesta sopotnica Jadranka, s katero sta živela pri Svetem Ivanu v Trstu. Zadnja leta ga je zaznamovalo majavo zdravje. Kljub vsem preizkušnjam je vedno in neomajno vztrajal po svoji poti. Dokler mu je zdravje dopuščalo, se je udeleževal posvetov o položaju Slovencev v Italiji. Še pred dobrima dvema letoma je pozorno spremljal tretjo deželno konferenco o varstvu slovenske jezikovne manjšine. Konec preteklega leta pa je iz rok predsednice Nataše Pirc Musar prejel medaljo za zasluge Republike Slovenije.

Upal in verjel je v boljši jutri, za katerega se je treba boriti. Odšel je premočrten kritičen glas, kakršne še kako potrebujemo.