Od izkoriščenih pacientov do enakopravnih delavcev

Na začetku niso bili nič več kot jetniki, ki so za neprobojnimi zidovi tržaške psihiatrične bolnišnice opravljali najrazličnejša dela. Pravili so ji ergoterapija, šlo pa ni za nič drugega kot izkoriščanje, saj za vse to niso bili plačani, da o ostalih pravicah ne govorimo. Ko je začel Franco Basaglia rušiti temelje psihiatrične bolnišnice, je tudi bitka za priznanje enakopravnosti na delovnem področju dosegla svoj vrhunec. Ustanovili so socialno zadrugo združenih delavcev Franco Basaglia (Cooperativa sociale Lavoratori Uniti Franco Basaglia), ki letos praznuje svojo prvo polovico stoletja. V vseh pogledih je prava pionirka. Bila je prva socialna zadruga v Evropi, v Italiji je postavila temelje tistih, ki jih zdaj poznamo kot socialne zadruge tipa B. Uradno so jo priznali 16. decembra 1972, ustanovna skupščina je bila sicer že marca, uveljavitev je bila kar strma.

Danes lahko delavce zadruge Basaglia opazujemo med številnimi opravili in če bi kdo ne poznal ozadja, niti vedel ne bi, da so to osebe z duševnimi ali drugimi motnjami. Gre pa tudi za slovensko zgodbo, saj je ključno vlogo pri nastanku zadruge odigral nedavno preminuli psiholog Danilo Sedmak, ki je tudi bil njen prvi predsednik. Od leta 2016 to funkcijo opravlja Ivan Brajnik, po rodu iz Štandreža, ki že dalj časa živi v Trstu. Pred tem je od leta 2010 imel v rokah podpredsedniške vajeti, v socialno zadrugo kot tako je vstopil leta 2002 in kmalu potem postal član upravnega odbora. V te vode je sicer zabredel skoraj slučajno, obetalo se mu je tudi mesto bančnega uradnika. Boj na strani šibkejših pa mu je hitro zlezel pod kožo in ga zdaj ne bi zamenjal za nič drugega na svetu.

Kako gledate na vaše začetke?

Bili so enkratni, govorimo o edinstveni emancipaciji. Odkar so leta 1908 zgradili psihiatrično bolnišnico pri Sv. Ivanu so pacienti, ki so bili kolikor toliko v stanju, čistili oddelke, skrbeli za pralnico in vzdrževanje poslopij, popravljali dotrajano pohištvo in žimnice, skratka vse, kar je bilo za osebje preobremenjujoče. Skupaj je bilo približno 1200 pacientov, dobri polovici so poverjali najrazličnejše naloge. Ko je leta 1964 kot mladi prostovoljec v bolnišnico prišel Danilo Sedmak, se je zavedal, da so delovni pogoji nevzdržni. Ne samo, da ni bilo nikakršne plače, temveč so delali v težkih razmerah, popolnoma nezaščiteni, nositi so morali težka bremena...Počasi se je v njih stopnjevala zavest, da so podrejeni in si zaslužijo veliko več. Bolničarji so jih začeli podpirati. Sedmak se je zavzel zanje, znal je tkati stike med zaposlenimi in vodilnimi kadri, pri katerih ni bilo nič kaj samoumevno naleteti na posluh. Izboril je rokavice za delavce, niti teh namreč niso imeli na razpolago. Sledili so drugi podobni dosežki, ki pa niso bili nič več kot »dobrohotne usluge«.

Položaj se je spremenil, ko je Basaglia leta 1971 postal direktor bolnišnice. Brez njega in tedanjega predsednika Pokrajine Trst Micheleja Zanettija ne bi šlo. Bila sta prepričana v to bitko. Šlo je za vključevanje ljudi v duševni stiski v delovni svet, njihove temeljne pravice. Le delo je lahko zagotavljalo vse to.

Kaj pa danes? Pot do današnje oblike socialnih zadrug je bila še kar dolga...

V Italiji so jih zapečatili leta 1991 z zakonom št. 381, prej so imele drugačen naziv (v ital. cooperative integrate). Socialne zadruge tipa B se razlikujejo, ker si prizadevajo, da bi se različne ogrožene skupine vključile v delovni svet. Delo jim omogoča redni dohodek, družbene stike, vse kar potrebujejo, da sami stojijo na svojih nogah. Ob tem dragocenem poslanstvu pa smo v vsem zasnovani kot podjetje, kar marsikdo včasih pozabi. Nekateri so namreč prepričani, da se nam ne more nič hudega zgoditi, ker nas država podpira. To delno drži, ni pa dovolj, da bi si lahko tako zagotovili preživetje. Letno naše poslovanje presega 7 milijonov evrov, le 300.000 evrov teh pa prihaja iz javnih razpisov, ki so izključno namenjena socialnim zadrugam. Ni enostavno, nekateri so vrgli puško v koruzo.

Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.