»Obvezno si moral zamenjati 25 mark«

»Z avtomobilom si lahko privozil v Berlin samo po glavnih prometnicah. Na določenih kontrolnih točkah si vstopil, od tam dalje si moral voziti samo naprej do naslednje kontrolne točke,« se je začelo pripovedovanje o potovanju v takrat »ločeni« del Evrope. Daljša pot na sever Evrope je Miro in Danijela, takrat dvajsetletnika, usmerila tudi v Berlin, leta 1981 pa je bil obisk glavnega mesta v razdeljeni Nemčiji vse prej kot preprost. Zid je delil veliko mesto in kazalo je, da bo tam tudi ostal.

Mira in Danijel, danes doma na Kontovelu, sta v Vzhodno Nemčijo vstopila pri najjužnejši kontrolni točki, Hischberg, v Berlin pa sta vstopila v kraju Drewitz, 30 kilometrov od centra. Na potni list sta na obeh kontrolah dobila tudi žig. Vožnja po avtocesti Vzhodne Nemčije je bila pravo doživetje. Na cestišču so vozili skoraj izključno ... trabanti, manjši avtomobili vzhodnonemške produkcije, ki so jim ljudje pravili »trabi«.

V vzhodnem Berlinu si se lahko zadržal najdlje 24 ur. Mira in Danijel sta 5. julija 1981 vstopila sredi jutra. Z avtomobilom sta se pripeljala do slovitega Checkpointa Charlie, kjer sta policistom predložila dokumente (potna lista in zeleni list), dobila 24-urni vizum, ki sta ga plačala po pet mark, za avto pa še dodatnih deset. Tam so policisti z ogledalom pregledali tudi spodnji del avtomobila, šele nato sta lahko prestopila mejo. »Vožnja po glavni ulici je bila turobna. Pogled se je ob prestopu meje zatopil v sivino stavb. Zdelo se je, da so prazne,« se spominja Danijel, ko s fotografskim spominom še enkrat prevozi tisti del Berlina.

Pri vstopu v vzhodni Berlin je moral vsak turist obvezno zamenjati 25 mark. Tako sta seveda storila tudi Mira in Danijel, prejela 25 vzhodnih mark (po menjavi 1:1), ki pa sta jih morala med obiskom tudi porabiti. Izvoz vzhodnih mark je bil namreč prepovedan. Privoščila sta si kosilo, med spoznavanjem tistega dela Berlina pa sta zaman iskala odprto trgovino, da bi vendarle porabila še preostali denar. »Ob nedeljah je bil odprt le veličastni Palast der Republik, v času DDR sedež parlamenta Vzhodne Nemčije z gledališčem in restavracijo. Še pred petnajstimi leti se je tam zbirala mladina, leta 2008 pa so stavbo porušili,« pravi Mira, ki je v tamkajšnji restavraciji nakupila še piškote in čokolado, da bi lahko nato mirno in brez vzhodnih mark zapustila mesto.

Več vsebin v današnji posebni prilogi Primorskega dnevnika ob obletnici padca Berlinskega zidu.