Sobota, 13 julij 2024
Iskanje

»Obe zgodbi sta enako zanimivi: vaša, slovenska, in o Kitajcu v Abrucih«

Toskanski fotograf o očetu, o zlu in identiteti

16. okt. 2022 | 7:25
Dark Theme

Ko opiše očetovo bolezen in presaditev pljuč, zniža ton glasu in hudournik besed se unese v umirjeno strugo. Drugače Mattia Crocetti govori kot dež. Hitro in z mnogo besedami, kot se spodobi za ustvarjalnega in nemirnega duha. Zvedavi 29-letni fotograf iz Piombina v Toskani je tako občutljiv, da ga je hkrati ganilo in razjezilo, ko je med svojim delom po naključju izvedel za preganjanje Slovencev v Italiji.

Kaj je pravzaprav vaš projekt?

Želim pokazati javnosti, da je tudi Italija imela koncentracijska taborišča. Fotografiram kraje v Abrucih in Moliseju, kot so videti danes, in s fotografijami starih osebnih izkaznic ali drugih dokumentov prikažem še njihovo preteklost.

Poiščete tudi stik s potomci?

Ne nujno, če pa že, je to zelo dobrodošlo. Odkrivam fantastične zgodbe. Kar bom zdaj povedal, ne bom povedal, ker se pogovarjam z vami, ampak ker mislim resno: zgodba o preganjanju Slovencev v Italiji je izjemno zanimiva.

Res? Mislil sem, da je za vas zanimivejša zgodba o Kitajcih, ki so jih zaprli v Abrucih ...

Zame je ta zgodba enako zanimiva kot zgodba Slovencev v Italiji, čeprav sta si nekako nasprotni. Ching Ting je bil eden od več kot sto Kitajcev, ki so jih med fašizmom zaprli v Tossicii in nato v kraju Isola del Gran Sasso. On je potem ostal v Abrucih, se poročil z domačinko, njegovi potomci pa danes ohranjajo tradicijo abruškega keramičarstva. To je torej zgodba o tem, kako je nekdo utrpel fašistično zlo, a nato pomagal pri ohranjanju lokalne identitete. Tudi vaša, slovenska zgodba, je zgodba o identiteti, čeprav obratna: vam so hoteli vzeti identiteto, vi pa ste jo branili. Ta zgodba mora iti v svet! Upam, da bom prihodnje leto, ko bo 80-letnica zaprtja italijanskih taboriščih, nekaj fotografij objavil v Le Mondu, nekaterih nemških časopisih in drugih medijih. Pogovarjam se, pogajam ... Upam, da bom od tega nekaj zaslužil, a pomembno je zlasti to, da se ohrani nekaj, kar je prav in dolžnostno, da se. To je, hočeš nočeš, preteklost Italije. Moramo jo poznati.

Več v (današnjem) nedeljskem Primorskem dnevniku.

Za branje in pisanje komentarjev je potrebna prijava