Nočna mora, ki je ne privošči nikomur

Strah, da bi kdaj na svoji koži doživeli letalsko prometno nesrečo, smo vsaj enkrat občutili najbrž vsi, ki bolj ali manj redno potujemo z letalom. K sreči so tovrstne nesreče redke, ko pa se zgodijo, so možnosti za preživetje zelo nizke. Nočna mora se je v torek uresničila Goričanu Walterju Bricu in njegovi ženi Paoli Primozic, ki sta dobesedno preživela letalsko nesrečo.

Mediji so v prejšnjih dneh poročali o letalu tipa Boeing 737-800 družbe Pegasus Airlines s 164 ljudmi na krovu, ki se je med pristankom na istanbulski stezi znašel zunaj proge. Poškodoval se ni nihče, potniki in kabinsko osebje pa so morali bolj ali manj zares upoštevati varnostna navodila, ki jih pred vsakim vzletom nudijo stevardese in stevardi. Navodila, ki jim redkokdaj resno prisluhnemo in za katere mislimo, da jih ne bomo nikoli potrebovali. No, pravzaprav nasvetov ni izkoristil niti Walter, ki nam je podal svoje pričevanje.

Walter, preživeli ste letalsko nesrečo.

Tako je. Po začetnem šoku sva si z ženo Paolo oddahnila šele, ko sva bila na varnem v VIP loži letališča. Ob 8.30 zjutraj sva si zaradi tega privoščila kozarec turškega vina cabernet sauvignon in nazdravila življenju.

Kdaj ste razumeli, da je z letom nekaj narobe?

Po koncu počitnic sva se z ženo vračala iz Dubaja, v Istanbulu pa nas je čakal povezan let do Benetk. Ob prihodu v turško prestolnico je deževalo, pihal je veter. Med svojimi potovanji sem doživel bistveno slabše vremenske pogoje. Vse je bilo v redu do trenutka, ko se je letalo dotaknilo steze. Tedaj je avion močno trčil po asfaltu, odvrglo pa nas je v neko polje ob progi. Hitrost je bila še zelo visoka, blato je začelo leteti na letalska okna, dokler se nismo zarili v večji kup razmočene zemlje.

Vas je zagrabila panika?

Ko se je letalo zaustavilo, je na njem zavladala neverjetna tišina. Sam sem sedel v prvi vrsti, pred mano je bila stevardesa, ki me je gledala, sploh pa ni ukrepala. Tedaj sem jaz prvi med vsemi potniki vstal in ji povedal, da moramo takoj zapustiti letalo. Skrbelo me je, da bi se kaj vnelo. Šele po nekaj sekundah je stevard začel kričati evacuation, evacuation (evakuacija, op.a.). Nemudoma sem pobral ročno prtljago, žena pa se je takoj odpravila do izhoda. Letalo smo potniki zapustili po zasilnem toboganu. Nato sva se z ženo oddaljila od letala. Ko sem dosegel varnostno razdaljo, sem iz žepa vzel telefon in snemal prizor.

Kaj pa ostali?

Sam sem imel srečo, da sem sedel v prvi vrsti. Odprli so namreč prednji in zadnji zasilni izhod, ne pa sredinskega, tako da so ljudje na sredini letala več minut čakali, da bi lahko pobegnili. Nekateri so zaradi tega začeli kričati. Sploh pa je bila zunanja temperatura približno 0 stopinj Celzija, ljudje pa so se vkrcali v Dubaju, kjer je bilo 30 stopinj, tako da je bil marsikdo v kratkih rokavih, nekateri so bili bosi, mokri, hodili so po blatu. Kar zeblo nas je. Gasilci so na kraj prispeli šele po desetih minutah. Poudaril pa bi, da je številne potnike predvsem skrbelo, kaj bo z njihovimi kovčki.

Nato je bilo pustolovščine konec.

Kje pa. Na stezi smo pol ure čakali na avtobus, ki nas je nato peljal do letališča. Tam so nas nahranili, nudili so nam suha oblačila, ženskam pa darovali nove čevlje, ki jih sicer uporabljajo stevardese. Na letališču smo bili od 8. ure zjutraj do 16. ure, ne da bi nam nihče nudil nikakršnih informacij. Vse je bilo slabo organizirano. Tudi v hotelu, v katerem bi morali prespati, sprva sploh niso vedeli za nas. Na koncu pa je bilo vse urejeno in smo se dan kasneje vrnili v Benetke, sicer z drugega letališča, saj so onega zaradi nesreče zaprli.

Vam pripada odškodnina?

Tega še ne vem, saj čakam na odgovor odvetnika. Na spletu sem pa prebral, da sodi naša dogodivščina v sklop t.i. »hudih letalskih nesreč«. Sicer ni prvič, ko ima letalo družbe Air Pegasus težave. To nizkocenovno podjetje sem gotovo odpisal, prihodnjič bom raje odštel kak evro več, letel pa bom z boljšo družbo. K sreči se tokrat ni poškodoval nihče.

So vam varnostna navodila, ki jih nudijo pred vzletom, pomagala takoj po nesreči?

Rekel bi, da ne. Samo kabinsko osebje ni pravočasno odreagiralo. Sploh nisem mislil na tista navodila. Vedel sem le, da moram čimprej pobegniti.

Se boste prihodnjič umirjeno vkrcali na letalo?

Ko bi Istanbul ne bil tako oddaljen, bi se najbrž že v sredo ne vrnil z letalom, a bi izbral kako drugo prevozno sredstvo. Pomislite pa, da sem bil pred vzletom iz Dubaja v skrbeh, ker smo z letalom prečkali Irak, tik na meji z Iranom. Ravno dan pred raketnim napadom na ameriška oporišča in letalsko nesrečo, v kateri je strmoglavilo ukrajinsko potniško letalo.