»Nihče od naju ne vsiljuje svojega svetovnega nazora«

Imamo problem, je pred začetkom pogovora dejal fotograf. Intervjuvanka se ni pustila fotografirati. Odločno, čeprav prijazno, je rekla, da ne mara fotografov. Šele čez čas se je odpor polegel, nekakšna zadržanost pa je ostala. Namreč, če intervjuvance običajno zanese v gostobesednost, je bila Ingrid Kalan izjema. Besede je natančno odmerjala. Včasih tudi uperjala.

Ker vas povezujemo z dvema markantnima in medijsko izpostavljenima moškima, z očetom Odom Kalanom in možem Ivanom (Jožijem) Peterlinom, bi najprej nekaj povedali o svoji mami?

Moja mama ima posebno zgodbo. Njena mama, moja nona, je bila po priimku Sancin. Čistokrvna Škedenjka. V Škednju je spoznala delavca, ne spomnim se, ali je bil takrat zaposlen v železarni ali v družbi Italcementi. A, majhna podrobnost, bil je iz Messine. To se je dogajalo v tridesetih letih. Družina moje none, zavedna slovenska družina, je najmlajši hčerki zamerila, da si je dobila Italijana. On je šel spet domov na Sicilijo, v kraj Giampilieri Marina blizu Messine, kjer so imeli pomaranče. Prodal jih je in zaslužek poslal noni, ki se je, 20-letna »smrkavka«, sama z vlakom odpeljala v Messino. Rodili so se trije otroci, med njimi tudi moja mama. Čim se je začela vojna, se je nona vrnila nazaj.

Sama?

Ne, s celo družino. Nono je sicer šel delat v Nemčijo. Skratka, moja mama se je rodila v dvojezičnem okolju, a ne v takem, kot ga poznamo tu. Ni šlo za družino Trst - Trst, ampak za družino Sicilija - Škedenj. V Trstu se je nato rodil še mamin najmlajši brat. Moja mama je po vojni obiskovala slovenske šole in se nato vpisala na učiteljišče v Portorožu. Kmalu zatem sem se rodila jaz.

Ste mamine starše spoznali?

Sem, čeprav je nono umrl, ko sem imela šele pet let. Verjetno sledi vprašanje, kako je moja mama spoznala Oda ...

Prav gotovo je to eno od vprašanj.

V delovnih brigadah.

Če sta vaš oče in mama šla pomagat gradit socialistično Jugoslavijo, lahko sklepamo, da Titovi državi nista nasprotovala, prej sta ji bila naklonjena ...

Ma kakšno nasprotovala! Sploh ne. Tudi jaz sem zrasla v tem duhu.

S staro besedo bi lahko rekli, da ste odraščali v socialistični družini?

Če uporabimo staro besedo – ja.

Poroka z Jožijem Peterlinom, ki je zrasel v družini z drugačnimi političnimi stališči, je bila zato, kako reči ... zanimiva?

Seveda.

Kako sta prišla skupaj?

Na klasičnem liceju Franceta Prešerna. On je bil nekaj letnikov pred mano.

Kako sta zvezo sprejeli družini?

Sta jo sprejeli (se zasmeje).

Se v vajinem zakonu pozna, da sta zrasla v povsem različnih družinah?

Ne. Zmeraj je veljal princip, da nihče od naju ne bo vsiljeval svojega svetovnega nazora. Jaz sem obdržala svojega.

Ste še zmeraj to, kar ste bili?

Seveda.

Z možem razpravljata o politiki?

Seveda. In ostaneva vsak na svojem.

Kako pa sta vzgajala sinova – usklajeno?

Da. Najini različni pogledi niso pogojevali drugih vidikov. Že od vsega začetka sva sklenila kompromis. Že poroka je bila kompromis: najprej sva se poročila civilno, kot sem si želela jaz, eno uro kasneje v cerkvi.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.