Nesebična pomoč tržaškemu Slovencu Mikuletiču

V Casoliju v Abrucih zelo skrbno gojijo spomin na nekdanje taborišče, kjer so fašisti inernirali tudi več Slovencev. Ne gre samo za spominska obeležja (pred kratkim so odkrili zid z vklesanimi imeni vseh internirancev), temveč tudi za zbiranje dokumentov, spominov in pričevanj, za kar je najbolj zaslužen zgodovinar Giuseppe Lorentini. Med interniranci v Casoliju je bil tudi tržaški Slovenec, odvetnik Fortunat Mikuletič (1888-1965).

Med raziskovanjem Mikuletičevega prisilnega bivanja v srednji Italiji in branjem njegove knjige je Lorentini naletel na zgodbo družine Verlengia, ki je zelo pomagala tržaškemu odvetniku in drugim internirancem. Po kapitulaciji Italije 8.septembra 1943 sta kmet Giuseppe (Peppino) Verlengia in njegova žena Costanza De Petra skupaj s sinom Nicolo in hčerko Liliano - poleg Mikuletiču - nudila zatočišče še internirancem Jerku Aljinoviću, Damjanu Cvjetničanu in Milanu Marinkoviču. Doma in pri sosedih je družina Verlengia skrivala tudi zavezniške vojake, ki so po 8. septembru zbežali iz italijanskega ujetništva.

Lorentini in občinska uprava v Casoliju, tako kot Mikuletič, nista pozabila na junaštvo družine Verlengia. V nekdanje taborišče je občina povabila vnukinje Peppina in Costanze (Nicolove hčerke) ter jim izročila občinsko priznanje v znak hvaležnosti za pomoč, ki jo je njihova družina nudila pobeglim internirancem. Ob tej priložnosti so gospe Verlengia tudi prejele ponatis priznanja, ki ga je družini Verlengia po koncu vojne podelil general Harold Alexander, vrhovni poveljnik zavezniških sil v Sredozemlju.