»Nasilje naj ne zasenči nelagodja protestnikov«

Tržačan Samuele Mazzolini je pozoren opazovalec italijanskega, pa tudi mednarodnega družbenopolitičnega dogajanja. Iz politologije je doktoriral na Univerzi v Essexu, posveča se preučevanju populizmov, tako evropskih kot južnoameriških. Skupaj s somišljeniki je pred leti ustanovil društvo za politično kulturo, ki so mu nadeli ime Senso Comune. Uredil je knjigo z naslovom I giovani salveranno l’Italia, podpisal pa se je tudi pod več prevodov političnih tekstov iz španščine v italijanščino.

Ulice številnih mest v Italiji – Milan, Turin, Neapelj, a tudi Trst – so bile v preteklih dneh prizorišče napetosti in nasilja, ki se je izrodilo iz protestov zaradi nestrinjanja z ukrepi, ki jih prinaša zadnja uredba, s katero je italijanska vlada uvedla nove omejevalne ukrepe za zajezitev novega koronavirusa.

Osebno menim, da je nasilje zavržno dejanje, ki je samo sebi namen, saj bo težko pripeljalo do kakih pomenljivih sprememb. Obenem pa v protestih ne gre spregledati znakov neke močne družbene nejevolje. Sprožil jo je novi, »mini« lockdown, ki je bil za zajezitev širjenja novega koronavirusa žal nujen. Na tem ozadju je prišlo do spopada dveh nasprotujočih si logik: zdravstveni pogled, boj proti epidemiji, na drugi strani pa družbenogospodarska logika. Tu ne gre samo za interese »gospodarjev«, govorimo tudi o interesih velike množice ljudi, ki živi dokaj skromno. Te ljudi lockdown spravlja na kolena.

Iz tega lahko izpeljemo dvoje. Res je, da je vlada v času prvega lockdowna sprejela več pomembnih, če hočemo tudi drznih ukrepov, ki so na nek način predstavljali prelom z dosedanjo politiko. Mislim npr. na odstopanje od proračunskih ciljev ali na likvidnostno injekcijo, kakršne ni bilo res dolgo. A tokrat se je očitno zalomilo pri komunikaciji s strani vlade. Cele tedne se je govorilo o nujnosti omejevalnih ukrepov, potem se je začelo njihovo postopno uvajanje, ne da bi pri tem spregovorili, kako nameravajo pomagati gospodarstvu oz. ljudem nasploh, vsaj z ukrepi za obvladovanje gospodarske škode. Zmanjkale so besede, ki bi pomirile prebivalstvo.

Shode so sklicali nezadovoljni pripadniki gospodarskih področij, ki jih pestijo uničujoče posledice koronakrize, ob tem pa še občutek opeharjenosti. Ogromno naporov in denarja je šlo v prilagajanje varnostnim predpisom, a kot kaže – vse zaman, saj so bili spet prisiljeni v zaprtje, nekateri popolno, drugi le v delno.

Čeprav so bila sredstva za kompenzacijo škode zajetna, žal niso zadostovala. Pandemija je dodatno povečala družbene razlike. Ločnico v tem kontekstu predstavlja zaposlitvena situacija ljudi: ne eni strani tisti, ki imajo, recimo tako, »zagotovljeno« zaposlitev, naj bo to v javni upravi ali pa zaposleni za nedoločen čas, ki se jim kljub krizi ni treba toliko bati za službo, na drugi strani pa za malo morje ljudi, ki so bolj izpostavljeni nihanjem trga, npr. samostojni podjetniki. Zlasti zanje kompenzacije niso zadostovale. Vlada bi lahko na tej fronti storila več, pa ni, predvsem zaradi politično-ideoloških razlogov koalicije. Mislim npr. na obdavčitev premoženja, od katerega bi lahko pridobili več sredstev. V to je šla npr. španska vlada, ki je z novimi fiskalnimi ukrepi povišala obdavčitev premoženja, dobičkov, velikih podjetij ... Zakaj je v Italiji to tabu?

Ukvarjate se z raziskovanjem populizmov, ki so po zadnji gospodarski krizi iz leta 2008 doživeli neverjeten razmah. Kako trenutno kaže populistom?

Začel bi s premiso, da populizem ni nujno negativna plat politike. Ena izmed njegovih značilnosti je namreč ta, da nekako »vbrizga« v javni diskurz teme, lahko tudi alternative, ki bi jih vladajoči raje zatrli, utišali. V nekem smislu je populizem politika, če jo pojmujemo kot antagonizem, boj med različnimi predstavami družbe.

Alternativa temu, kar je status quo, lahko prihaja z desne, z leve ali pa tudi z nekega tretjega pola. Osebno mislim, da bomo v Evropi s populizmi sobivali vsaj dokler ne bo nekega new deala, ki bo odpravil nelagodje srednjih slojev. Dokler ta ekonomska stagnacija, ki se vleče vse od leta 2008, ne bo spremenjena s tem, da predrugačimo osnovne družbenoekonomske mehanizme, bodo prihajali vedno novi, bolj ali manj intenzivni valovi populizmov.

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.