»Naša življenja so uničena«

»Kijev je zame najlepše mesto na svetu. Zadnja leta so mu pravili kar novi Berlin, saj so se tu razvijali novi trendi, sem so prihajali svetovni glasbeniki. Vsega tega ni več. Naša življenja so uničena.« Te besede je z veliko žalostjo z nami delil Victor Basjul, ko smo ga v četrtek popoldne poklicali v Kijev, kjer še vedno živi z mamo in babico. Takrat je v mestu vladalo dvodnevno zatišje. »V prejšnjih dneh je bilo slišati precej več eksplozij, morda zato, ker živim nedaleč od Buče in Irpina. Tam imamo tudi vikend, za katerega pa nisem prepričan, da še vedno stoji,« pravi Kijevčan, rojen leta 1996, ki dneve preživlja v glavnem doma.

Kaj je najtežje v teh dneh?

Poleg rednega zatekanja v zaklonišče in splošne negotovosti, je najtežje prenašati osamljenost. Sem zelo družaben človek in mi ni lahko, saj ne morem nikamor in z nikomer se ne morem srečati. Polovica mojih znancev je odšla, druga polovica pa živi v različnih delih mesta. V prvih dneh smo bili zelo prestrašeni, beseda je tekla zgolj o tem, kar se dogaja v Mariupolju, Sumi in Harkovu. Čutiti je bilo stisko ljudi in poskušal sem biti močan.

Večina podjetij je zaprlo vrata in zato ne delam. Vodo, elektriko in internet imamo, tudi ostalo bolj ali manj deluje. Čas preživljam doma, občasno grem ven po vodo ali hrano, včasih tudi zgolj na sprehod, čeprav na cesti ni najbolj varno. Težko počnem karkoli drugega, skušam pomagati z zbiranjem sredstev za prostovoljce preko kontaktov v tujini, edino tako lahko prispevam k boju za našo svobodo.

Zakaj torej ostajate v mestu, iz katerega je že odšla polovica prebivalcev in se mu iz severa približujejo ruske sile?

Babica ima že svoja leta in se težko premika, mama pa noče oditi. Obe sta celo življenje preživeli v Kijevu, tu so njun dom in spomini. Nočeta in ne moreta pustiti vsega za sabo in pozabiti na preteklost. Angleško ne govorita, kako naj bi živeli kjerkoli drugje? Takšna odločitev prinese s sabo veliko psihološko breme. Poleg tega z mamo skrbiva za starejše stanovalce v naši stavbi, a naj jih kar zapustiva? In če se odločimo za odhod, kam naj gremo? In za koliko časa? Nekaj tednov, mesecev, let? Dokler bomo imeli vodo in elektriko, bomo ostali. Za mlajše je lažje, moji prijatelji so že odšli na zahod države, prijateljice pa so na Poljskem, v Romuniji in Moldaviji. Se pa zavedamo, da je Kijev strateški cilj Rusov, saj gre za prestolnico, zato lahko postane zelo nevarno.

Kako spremljate dogajanje v času splošne poplave lažnih novic?

Pred vojno nisem nikoli gledal televizije. Zdaj pa redno sledim programom in spremljam novice na Telegramu, pri čemer sledim uradnim virom. Tako da lahko rečem, da vem, kaj se dogaja.

Ali ste pričakovali, da bo ruska vojska prečkala mejo?

Naša država je v vojni z Rusijo že od leta 2014. Izgubili smo Krim in nadzor nad dvema regijama. Obveščevalne službe ZDA so nas že novembra opozarjale na možnost napada, gledali smo, kako so se kopičile oborožene sile na meji in še vedno smo mislili, da gre zgolj za provociranje. V Lugansku in Donecku pa so medtem delili ruske potne liste, da bi lahko rekli, da branijo ruske državljane. Vendar nihče ni mislil, da se bo zgodil takšen napad.

Zaradi Putina je v tem trenutku v Ukrajini velik odpor do Rusov, čeprav se zavedamo, da so pod močnim vplivom predsednikove propagande. Imam prijatelje v Moskvi in tudi sami se pritožujejo nad stanjem v državi, nihče pa si ne upa dvigniti glasu, saj so posledice za nestrinjanje zelo težke. Jasno je, da je Putin jezen na nas, ker želimo v EU in nismo postali kot Belorusija. V njegovem svetu je to nedopustno, zato si zdaj izmišljuje neverjetne izgovore, potvarja zgodovino, prepričuje nas, da nismo Ukrajinci in da pri nas vladajo nacisti, ko pa je naš predsednik judovske veroizpovedi. Razorožil pa bi nas zato, da se ne moremo ubraniti pred napadi? Vse skupaj je noro, naša življenja so uničena. Edino, kar lahko počnem, je, da pomagam tistim, ki so ostali v mestu.