Naravne katastrofe so se v 40 letih pomnožile s štiri

V začetku tedna nas je presenetila vrsta vremenskih pojavov, ki k sreči niso povzročili večje škode, a so še posebno za decembrske dni neobičajni. Vsaj tako je veljalo do pred nekaj leti. Danes pravzaprav nihče več ne ve, kakšno je tipično jesensko ali zimsko vreme, kajti nihče več ne pozna značilnosti lastnega podnebja. To se namreč zelo hitro spreminja. Ozračje se segreva, morje prav tako.

Za segrevanje je v dobri meri kriv človek. Homo sapiens je edino živo bitje, ki mu je na Zemlji uspelo korenito spremeniti naravno okolje – z uničevanjem kopenskih in morskih ekosistemov – in naposled celo podnebje. Zato so razni geologi predlagali, da bi se zadnji del današnje geološke dobe, holocena, preimenoval v antropocen: človekovo dobo. Dobo človekovega poskusa nadvlade nad naravo. Narava pa se mu izmika in krčevito maščuje.

Glede podnebnih sprememb pri nas ni boljšega sogovornika od profesorja Filippa Giorgija. Mednarodno priznani, obenem pa prijazni klimatolog po rodu iz Abrucev že dolga leta deluje v Trstu, kjer vodi oddelek za fiziko zemeljskega sistema v Mednarodnem centru za teoretično fiziko (ICTP) Abdus Salam. Bil je edini italijanski član vodstva Medvladnega foruma za podnebne spremembe (IPCC), ki je leta 2007 prejel Nobelovo nagrado za mir (skupaj z Alom Goreom).

V soboto je minilo pet let od podpisa pariškega sporazuma o podnebnih spremembah.

Pogovor z vami sem hotel opraviti že od nekdaj, v ponedeljek pa sem se na vas spomnil ob nekaterih nenavadnih vremenskih pojavih v Trstu in okolici: zračni vrtinec v zalivu, obilna toča, izjemne količine dežja ... V kolikšni meri so se ekstremni vremenski pojavi po svetu pomnožili?

Eno izmed raziskav na to temo sem izvedel jaz osebno. Intenzivnost tovrstnih dogodkov se povsod veča, obenem pa so intenzivni vremenski dogodki vse pogostejši. Vse več je vremenskih ujm, ki povzročajo tudi veliko škodo in smrtne žrtve.

To so bržkone močne padavine, orkani in podobno.

Točno tako. Naj pojasnim, zakaj prihaja do tega. Ker je atmosfera zaradi globalnega segrevanja toplejša, se v njej ustvari več energije, nabira pa se tudi več vode. Toplejši zrak lahko namreč zadržuje večje količine vodne pare. Če imamo v zraku več energije in vlage, bodo padavine intenzivnejše. V naših krajih pa imamo še en pomemben dejavnik: v Sredozemlju se je morska voda prav tako segrela in tudi to lahko prispeva dodatno energijo in paro, tako da so nevihte vedno močnejše.

Globalno segrevanje krepi tovrstne skrajne pojave povsod po svetu. Po drugi strani pa je potrebnega več časa, da se padavine sprožijo, kar pomeni, da se suha obdobja daljšajo. Skratka: dežuje manj pogosto, ko pa dežuje, pade na zemljo veliko vode naenkrat.

Presunljiv je podatek, da se je letno število katastrofalnih vremenskih dogodkov na globalni ravni od 80. let do danes povečalo s tedanjih 200 na današnjih 800. Minilo je le 40 let, pa jih imamo štirikrat toliko. To je skrb vzbujajoče.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.