»Najpomembneje je, da greš zjutraj rad v službo«

Čas in kraj pogovora z Ivanom Plesničarjem nista zanemarljiv podatek. Čas: četrtek, dan pred njegovim 70. rojstnim dnevom. Kraj: pisarna prevoznega podjetja Goriziana v Štandrežu, kamor še vedno zahaja vsak dan. Beseda je zato tekla o gospodarstvu, življenju, športu, uspehih. In tudi o napakah.

Kje boste preživeli jutrišnji dan?

Popoldan sem si vzel prosto. Zjutraj pa bom tukaj. Svoje delo imam rad. Začel sem, ko sem bil star 20 let. Letos je 50 let, kar delam.

Saj, v vašem življenjepisu so ključna leta s štirico na koncu: 1954 – rojstvo, 1974 – zaposlitev in tudi nagrada naš športnik ...

Točno. Sanjal sem, da bom poklicni vratar. S Pro Gorizio sem igral proti Triestini in Udineseju, a sanj nisem uresničil. Ko se je v klubu zamenjalo vodstvo, so rekli, da sem prenizek.

Ko ste prejeli nagrado, ste šport že usklajevati s službo ...

Leta 1974, ko sem bil star 20 let, mi je oče – kljub moji ambiciji, da postanem poklicni vratar – rekel, da je čas, da grem delat. Našel mi je službo v italijanskem prevoznem podjetju pri Rdeči hiši. Ne bi končal v prevozništvu, če ne bi tako izbral oče.

Kakšen je bil vaš oče in kakšna pa mama?

(Plesničar se nasmehne in z mize povleče star družinski album.) Oče je bil iz kmečke družine iz Štandreža, mama, ki se je pisala Škorjanc, pa je bila iz Števerjana. Poglejte, to je on. Leta 1950 so mu ponudili službo šoferja na jugoslovanski ambasadi v Rimu. Zato sem se rodil v Rimu, prav na jugoslovanski ambasadi.

Kaj potemtakem piše v dokumentih, da ste rojeni v Italiji ali Jugoslaviji?

V Italiji. Moje uradno ime je Giovanni, ker niso dovolili, da se napiše Ivan. Za mamo in očeta je bilo deset let v Rimu najlepše obdobje.

Kdaj se je zaključilo?

Ko sem bil star šest let. Očetu so ponudili službo na drugem veleposlaništvu, a ni sprejel. Družina se je vrnila v Gorico. Vpisali so me v prvi razred slovenske osnovne šole, kjer sem bil anomalija: govoril sem samo srbsko.

Kje si je oče našel novo službo?

Z denarjem, ki ga je zaslužil, si je kupil prvi kamion. Takrat se je za slovenske goriške prevoznike začel bum. Industrializacija v Jugoslaviji je spodbudila trgovino, a Italijani tja raje niso vozili, ker so se bali komunizma. Takrat se je tudi razvilo podjetje La Goriziana (Plesničar znova vstane in gre po star zvezek). Poglejte, tukaj piše, da sta Bogomil Paulin in Luigi Kodermac ustanovila podjetje leta 1957 ... Potem ga je prevzel Safti.

Kdaj ste nastopili vi?

Ko sta Safti in cel sistem zašla v krizo, je podjetje najprej prevzel Boris Peric oz. družba Medias. Jaz sem s svojim podjetjem Look postal delničar leta 1996. Potem sem hotel biti edini lastnik in kupil skoraj vse delnice. Pericu je ostal samo manjši delež.

Tu piše, da se je to zgodilo leta 2001 ...

Moram povedati, kaj se je zgodilo vmes. Od leta 1977 do 1987 sem bil uslužbenec La Goriziane. Nato sem videl, da sistem družbenega gospodarstva propada.

Mislite na zamejski sistem?

Da. Zašel sem v osebno krizo. Nisem se več strinjal z vodstvom podjetja, nisem videl razvoja. Tako slabo sem se počutil, da sem dal odpoved in odprl lastno podjetje.

Kaj vas je najbolj motilo?

To ni lahko vprašanje ... Tisti, ki upravljajo družbeno podjetje, bi po mojem morali ravnati dvakrat bolj previdno, ker premoženje, ki ga upravljajo, ni njihovo. Moram sicer reči, da je bil takratni direktor Hoban dober direktor, a spremenili so se pogoji dela ... Najpomembneje je, da greš zjutraj rad v službo. Tega takrat nisem čutil več.

A ste se vrnili kot delničar. Ste čutili zadoščenje?

Ko kupiš podjetje, v katerem si bil prej zaposlen, je to veliko zadoščenje.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.