Na Ventoteneju plošča za Miloša Lokarja

Na otoku Ventotene in na bližnjem otočku Santo Stefano je bilo med fašizmom konfiniranih več Slovencev, Miloš Lokar je bil edini, ki je sodeloval pri nastajanju znamenitega Manifesta za svobodno in združeno Evropo. Sicer ni bil med pisci, družil pa se je in prijateljeval z njegovimi pobudniki. Altiero Spinelli se mladega Ljubljančana spominja v svoji avtobiografiji, kjer omenja njuno vsakodnevno druženje v t. i. federalistični menzi.

Miloš Lokar (1921-1943) je bil v Sloveniji do pred kratkim precej nepoznana osebnost. Nanjo je v Sobotni prilogi Dela opozoril Ravel Kodrič, njegovo bivanje v toskanskem Reggellu, kjer je umrl, sta v knjigi Un filo rosso (Rdeča nit) opisali Gabryela Dancygier in Paola Stoppioni. Podpisani ju je obiskal v Toskani, kjer je prišla na dan tudi lepa zgodba prijateljstva med Lokarjevo družino v Ljubljani in družino Reggioli iz Reggella. Slednja še vedno skrbi za Milošev grob na krajevnem pokopališču.

Zgodovinar Gorazd Bajc, ko je s kolegom Borutom Klabjanom tam predstavil knjigo o požigu tržaškega Narodnega doma, je na Ventoteneju naletel na ploščo z vklesanim imenom mladega slovenskega antifašista. Plošča stoji na pročelju menze, kjer se je pisal znani manifest in kjer so vklesana imena vseh sopotnikov Altiera Spinellija in Eugenia Colornija. Ne nam ne Bajcu ni uspelo zvedeti, kdaj je bila plošča postavljena, gotovo ne dolgo nazaj, ker zanjo nista vedeli niti Gabryela Dancygier in Paola Stoppioni.

»Odkritje« plošče v spomin na Miloša Lokarja predstavlja vsekakor prijetno presenečenje. Njegovo ime najdemo tudi na veliki kamniti plošči z imeni vseh konfinirank in konfinirancev na Ventoteneju in Santu Stefanu ter, kot rečeno, na nagrobnem kamnu v Reggellu. Povsod je Miloš zapisan s strešico.