»Morje je zame sprostitev, dihanje«

Morje je beseda, ob kateri marsikdo globoko vzdihne in se zasanja. Primorci imamo z njim poseben odnos, drugačen od tistega, ki ga imajo »celinski« ljudje. Za nas morje ni dvotedenski dopust ali kak podaljšan vikend. Mi živimo morje skozi celo leto.

Gledamo ga, ko se vozimo v službo, ko tekamo po opravkih in med skoraj vsakim sprehodom. Poleti ga uživamo na polno, a še raje ga imamo jeseni, ko množice odidejo in postane spet samo naše. Pozimi si nadenemo kapo, šal in težko bundo in gremo gledat, kako ga češe burja. Ko ga objema megla, ga pogrešamo in komaj čakamo, da se spet pojavi modrina. Včasih kar iz avtomobilov gledamo, kako vre pod nalivom ali kako ga strele osvetlijo v nevihti. Morje je stalnica v življenju vseh nas, če se tega zavedamo ali ne.

Iz prepričanja, da se za dnevnik, ki ima morje v imenu, spodobi imeti njemu posvečeno tedensko rubriko, je nastala serija intervjujev. V njih bom predstavila nekaj oseb, ki so morju predale svoje življenje, naj bo to zaradi službe ali velike strasti, ki jih veže z vodo.

Bralka in bralec bosta na teh straneh našla pogovore s potapljači, ribiči, jadralci, mladimi in starimi, našimi in tujimi ljudmi. Skupaj bomo spoznali, na koliko različnih načinov lahko ljudje doživljajo morje in koliko različnih čustev v nas vzbuja.

Sredi Benetk, na bregu enega izmed stranskih kanalov, stoji čisto majhna knjigarna, v kateri je vedno živahno. Mare di carta, se pravi Papirnato morje, ima dve posebnosti: prva je ta, da v njej najdemo izključno knjige o morju, druga pa je njena lastnica, Cristina Giussani, ki zna svojo globoko ljubezen do morja in knjig posredovati vsakemu, ki prestopi prag njene trgovine.

Kaj je zate morje?

Morje je življenje. Voda je življenje. Zame osebno je morje sprostitev, dihanje. Ne morem pa mimo tega, kar je morje ne samo zame, ampak za naš planet. Zavedanje, da so vsa naša življenja odvisna od morja, je bistvenega pomena in posledično mi je zelo pri srcu skrb za njegovo bodočnost.

Kateri so tvoji prvi spomini, vezani na morje?

Spominjam se, ko me je pri treh letih babica v Gradežu učila skakati s pomola. Moja družina je bila vedno zelo povezana z vodo. Ko sem bila otrok, smo počitnice običajno preživljali pri starih starših ob jezeru Como. Tam sem se naučila plavati in jadrati na majhnem lesenem trimaranu, ki ga je izdelal stric. Oče pa je imel motorni čoln in tako sem pri šestih letih že smučala na vodi. Moji prvi spomini so torej bolj vezani na jezero kot na morje.

Zame se jezero ne more kosati z morjem. Kaj pa ti misliš?

Jaz sem vedno srečna, da sem v vodi, vseeno je, če je sladka ali slana. Je pa res, da je ena velika razlika. Na morju ti pogled seže onkraj obzorja. Vidiš daleč in si lahko predstavljaš plovbo proti neskončnosti. Na jezeru, kot tudi v Beneški laguni, obzornica ni na morju, pač pa na kopnem. Običajno gledam sončni zahod v Benetkah, kjer sonce izgine za hišami. Ko sem pri starših v Trstu in z njihovega balkona nad zalivom gledam žarečo kroglo, ki se spušča v morje, sem vselej tako očarana, da ga moram fotografirati, četudi imam že dvesto milijonov podobnih slik. Vsekakor je to sonce, ki izginja za obzorjem, vselej drugačno. Evo, to je po mojem glavna razlika, ta pojem »za obzorjem«.

Celoten intervju v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku v Poletnem miksu, v katerem objavljamo tudi rubriko o knjigah Za oddih in navdih, novelo Borisa Pangerca Uršča Grnatca, roman Dušana Jelinčiča Bela dama Devinska in strip Plečnik.