Predsednik Italije Sergio Mattarella je prav tako izpostavil prijateljske odnose z dolgoletnim slovenskim predsednikom Borutom Pahorjem ter se mu zahvalil za vizijo, ki jo je vnesel v ta del Evrope in balkansko regijo s procesom Brdo-Brioni. “Soočanje z zgodovino nas ne osvobaja in ne relativizira odgovornosti, ampak pomaga presegati nesporazume in zamere,” je izpostavil Mattarella. Vojne, nasilje in izgoni so prizadeli Evropo, druga svetovna vojna je uničila milijone življenj. Republiki Italija in Slovenija morata biti ponosni na pot, ki sta jo prehodili v teh letih, kar ni bilo lahko. Omenil je diktature, ki so se zvrstile v teh krajih, ter spomnil na predsednika Francesca Cossigo, ki je prvi obiskal samostojno Slovenijo.
Številna dejanja so postavljala temelje za mirno in skupno prihodnost. Spomnil je na načela miru in solidarnosti, na katerih je temeljil helsinški sporazum, s katerim je 35 držav leta 1975 ustanovilo Organizacijo za varnost in sodelovanje v Evropi, in ki so danes teptana. Zavzel se je za ohranjanje osebnih svoboščin, pravice do kritike in nestrinjanja, katerih kršenje pomaga “najslabšim oblastem”. Spomnil je na koncert treh predsednikov v Trstu leta 2010 ter na dogodek iz leta 2020, ko sta s Pahorjem hotela pokazati, “da nas več stvari združuje kot je tistih, ki so nas v preteklosti ločevale”. Narodni dom predstavlja pomemben mejnik in pri tem omenil vlogo manjšin, ki predstavljajo pomemben del evropskega prebivalstva. Novo poglavje v naši zgodovini je tudi izbira obeh Goric za evropsko prestolnico kulture, somestje sta s Pahorjem tudi obiskala.
Mattarella je obenem opozoril, da je mesto Slovenije v Varnostnem svetu ZN za zgled številnim drugim državam. Težavno integracijo Zahodnega Balkana v EU ogrožajo novi konflikti v bližini, Italija in Slovenija pa dokazujeta, da je skupna pot znotraj evropske hiše enakih vrednot mogoča. “Vem, da namerava Pahor nadaljevati s spodbujanjem evropske integracije na Balkanu, za kar se mu zahvaljujem,” je svoj govor sklenil italijanski predsednik in se zahvalil rektorju za častni naziv. Nakar so zadonele Beethovnove note evropske himne, nato pa še note himne stoletnice tržaške univerze, s katero se je slovesnost končala.