Prijava
Anica Kralj Malalan (FOTODAMJ@N)
Dark Theme
Ko je Anica Kralj Malalan v četrtek popoldan odprla vrata svojega doma nedaleč od kala na robu vasi, je Trebče močil silovit naliv. A da bi si gost sezul razmočene čevlje, ni prišlo v poštev. »Na Krasu se bomo sezuvali?« je očitajoče vprašala fotografa. Še prej pa je narejeno strogo opozorila novinarja: »Dajmo najprej nekaj razčistiti, tako kot se je delalo v starih časih na nekaterih sestankih: zakaj ste pomislili ravno name?«
Ker bo prihodnjo nedeljo dopolnila 90 let.
Vreme ponuja vprašanje, kaj vidite, če se ozrete po svojem življenju. Več sonca ali dežja?
Ko sem bila otrok, mi je bil bolj všeč dež, ker sem lahko z dežnikom hodila gor in dol po dvorišču in se igrala, kot da sem v pravljici. Tudi megla mi je bila všeč, verjetno zato, ker me je skrila. Kasneje pa dež ni bil lep. Ko si moral v šolo, ni bilo plaščev, kot jih imamo zdaj. Danes, ko dežuje, sem najraje doma, je pa za vsak slučaj na vrtu vedno pripravljen »štirikolesnik«.
Še vozite?
Pridem do avta, oklevam: grem, ne grem, grem, ne grem ... Zadnja dva meseca ne grem.
Izhodiščno vprašanje je bilo sicer mišljeno metaforično. Je bilo več lepih ali grdih dni?
Bilo je vsega po malem. Ko sem bila majhna, je bila vojna. Zaradi atentata na skupino Nemcev je bila v vasi racija. Moške so odpeljali v Nemčijo. To je bilo grozno. Ko pa je bilo vojne konec – tega ne moreš opisati.
Bi rekli, da je maja 1945 zasijalo sonce?
Točno tako. Potem smo nekaj časa vsak dan pod večer na glavni cesti čakali, kdo se bo vrnil. In ko se je kdo vrnil, je bilo zelo lepo.
Ste čakali tudi koga od domačih?
Mojega očeta, ki se je vrnil, in mojega strica Andreja, ki pa ga nismo dočakali. Tik pred koncem vojne je umrl v Dachauu.
Kje je bil zaprt oče?
V Wetzlarju. Moj brat, mama in jaz smo mu vsak dan pisali. To je bilo za nas prepotrebno. Pisali smo mu, da bi mu bili blizu.
Je pisma prejemal?
Nekaj jih je prejel. Jih pa ni shranil in tudi mi nismo obdržali niti enega njegovega. Zakaj, ne vem. Morda ker si se počutil bolj mirnega, ko si se znebil spomina.
Kakšen je bil tisti dan, ko se je oče prikazal na cesti?
Lep, a ne bi znala opisati. Živeli smo v hiši nasproti gostilne, kjer sem tudi rojena. Čakali smo ga tam. Te postave smo se potem morali na novo navaditi. Oče nam je bil v duhu vedno blizu, se je pa tista fizična oddaljenost poznala.
Je privajanje na očeta povratnika dolgo trajalo?
Ne, ni trajalo dolgo tudi zato, ker smo bili široka družina. Z nami je živela še nona po očetovi strani, sploh pa smo bili v Trebčah vsi zelo povezani. Med hišami je malo razdalje in takrat tudi ni bilo železnih portonov, prehajanje iz hiše v hišo je bilo zelo svobodno. Kmalu po vojni, leta 1946, smo tudi postavili spomenik padlim in to je bil tak velik dan, kot tisti, ko se je oče vrnil iz Nemčije.
V Trebčah pogosto obeležujejo obletnico postavitve spomenika. Ni nevarnosti, da bi postal spomenik pomembnejši od njegovega sporočila?
Za nas, ki smo to doživeli, to gotovo ne velja. Je pa mlada punca, ki je imela nedavno govor, rekla, da je kot otrok mislila, da je tisti spomenik iz kraškega kamna kot sir z luknjami. Mladi pač vidijo in razmišljajo na drugačen način. Kar je logično.
Zakaj ste postali učiteljica?
Ker sem z nono hodila k maši, kjer se je pelo. Prišlo je samo od sebe.
Želeli ste učiti petje?
Ne petje z notami, ampak prepevanje. Note me niso nikoli veselile. Prepevanje pa mi je bilo prirojeno. Žene na vasi, ko so delale na polju ali pospravljale doma, so zmeraj prepevale. Na ta način, po ustnem izročilu, smo se naučili vse narodne pesmi. Tudi moja mama je rada pela, pela je tudi v cerkvenem zboru.
Koliko let ste poučevali?
Moja delovna doba se je začela zelo pozno, šele 15 let po zaključenem učiteljišču s prvimi nadomeščanji v vrtcu.
Kaj ste potemtakem delali vmes?
Pomagala sem doma. Naši so prevzeli gostilno, oče je vstajal ob štirih, mama je bila v gostilni že ob osmih, jaz pa ob devetih. Delala sem do ene ponoči, čistila, da je naslednje jutro oče dobil vse tako, kot je moralo biti.
Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.
