Lokar bi bil razočaran nad to Evropo

Slovenec Miloš Lokar (1921-1943) se tudi v italijanskih medijih vse pogosteje pojavlja kot eden pobudnikov znamenitega manifesta z italijanskega otoka Ventotene za svobodno in zedinjeno Evropo. Materialno sta ga napisala Altiero Spinelli in Ernesto Rossi.

Lokarja (napačno je sicer naveden kot Lokat) v svoji redni kolumni v zadnji številki Espressa omenja Franco Corleone, nekdanji poslanec italijanskih zelenih, ki si je v parlamentu prizadeval tudi za sprejetje zaščitnega zakona za slovensko manjšino. Pisec ugotavlja, da se Evropa z naraščanjem rasizma in nestrpnosti žal vse preveč oddaljuje od tiste Evrope, o kateri so sanjali od fašistov na Ventotene konfinirani antifašisti, med katerimi je bil tudi Lokar.

Lokar je umrl v internaciji v kraju Reggello pri Firencah. Tam sta Gabryela Dancygier in Paola Stoppioni izdali knjigo o antifašističnih internirancih, v kateri namenjata veliko pozornost mlademu Ljubljančanu. Lokaår je pokopan v Reggellu, za njegov grob skrbi družina Reggioli, v prvi vrsti gospa Maria (stara je več kot devetdeset let), ki se še spominja mladega Slovenca. Maria Reggioli in sestra Carmela sta v začetku oktobra 1943 zadnji pred smrtjo obiskali Lokarja, ki je za posledicami tuberkoloze umrl v bolnišnici v Figline Valdarno.

V Reggellu, kjer je bil nekaj časa interniran tudi njegov brat Saša, se je Lokar družil predvsem z bratrancem Janezom Košakom, ki je bil tudi tam interniran. Košak je po vojni obiskal Reggello in prijateljeval z družino Reggioli, ki je obiskala Ljubljano. Francesco Reggioli, brat Marie in Carmele, je bil med okupacijo italijanski vojak v Sloveniji, v Ljubljani je zbolel, v bolnišnici sta ga obiskovali družini Lokar in Košak.